Page 106 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 106
RAZPRAVE, [TUDIJE
na krvi in Jeruzalem v zlobi.« Vere se ne da prisiliti, je menil Hubmeier.
»Turka ali heretika ne smemo prepričevati z nekim pravnim postop-
kom, mečem ali ognjem, temveč samo s potrpežljivostjo in molitvijo.«
Zakon o sežiganju heretikov (pa naj bodo katerikoli že) je Hubmeier
imenoval »hudičeva iznajdba« (prim. Estep, 1984:188).
Hubmeier je kmalu za tem, ko je napisal in izdal ta spis, sam
izkusil preganjanje in zaradi preganjalskih odločb svojega nedavnega
sodelavca Zwinglija zoper njega pristal za eno leto v temnici. Ko je
prišel na prostost, je napisal Kratko apologijo, v kateri z razpoznavno
ironijo govori o Zwingliju, ki ga »z ugrabitvijo, zaporom, mučenjem
in s pomočjo rablja poskuša naučiti vere« (prim. Estep, 1984:189). V
Zwinglijevem Zürichu so mestne oblasti imele končno besedo v
stvareh vere, glavni svetovalec predstavnikov oblasti pa je bil seveda
Zwingli sam. Negativna izkušnja z oblastmi in Zwinglijem je Hub-
meierja še bolj utrdila v prepričanju, da je »vera Božje delo, a ne delo
stolpa za heretike, v katerem človek ne vidi niti sonca niti meseca, a
živi od kosa kruha in vode« (prim. Estep, 1984:189). Zato je biti Turek,
Jud, katoličan ali anabaptist pravica, ki jo ima po Hubmeierjevem
razumevanju vsak, glede te odločitve pa odgovarja samo Bogu in
nobeni oblasti. Kako direktno iz teh idej sledi sodobno pojmovanje
ločitve države in cerkve in sekularnosti države, ki mora biti versko
neporedeljena, ni treba posebej pojasnjevati.
Položaj je bil sicer dodatno zapleten zaradi anabaptističnega
pacifizma. Če bi se omejili le na teološka vprašanja, bi anabaptiste
obtožili »zgolj« za herezo. Vendar so zaradi svojega absolutnega
pacifizma ter običajno tudi zavračanja obvezne prisege na sodiščih, v
državnih službah ali kjerkoli drugje (česar Hubmeier, denimo, ni
zagovarjal) poglobili konflikt s totalitarističnimi oblastmi njihovega
časa. Njihovi pogledi so bili zato označeni ne le kot hereza, temveč
tudi kot zelo nevarno protidržavno oziroma subverzivno delovanje,
ki ruši družbeni red. Zaradi tega so se tudi manj versko zavzeti deželni
glavarji, tako v katoliških kot tudi v luteranskih in kalvinističnih
deželah, postavili ostro proti anabaptistom in jih poskušali na vse
načine dobesedno iztrebiti (prim. Gonzales, 2004:II, 55–56).
104
na krvi in Jeruzalem v zlobi.« Vere se ne da prisiliti, je menil Hubmeier.
»Turka ali heretika ne smemo prepričevati z nekim pravnim postop-
kom, mečem ali ognjem, temveč samo s potrpežljivostjo in molitvijo.«
Zakon o sežiganju heretikov (pa naj bodo katerikoli že) je Hubmeier
imenoval »hudičeva iznajdba« (prim. Estep, 1984:188).
Hubmeier je kmalu za tem, ko je napisal in izdal ta spis, sam
izkusil preganjanje in zaradi preganjalskih odločb svojega nedavnega
sodelavca Zwinglija zoper njega pristal za eno leto v temnici. Ko je
prišel na prostost, je napisal Kratko apologijo, v kateri z razpoznavno
ironijo govori o Zwingliju, ki ga »z ugrabitvijo, zaporom, mučenjem
in s pomočjo rablja poskuša naučiti vere« (prim. Estep, 1984:189). V
Zwinglijevem Zürichu so mestne oblasti imele končno besedo v
stvareh vere, glavni svetovalec predstavnikov oblasti pa je bil seveda
Zwingli sam. Negativna izkušnja z oblastmi in Zwinglijem je Hub-
meierja še bolj utrdila v prepričanju, da je »vera Božje delo, a ne delo
stolpa za heretike, v katerem človek ne vidi niti sonca niti meseca, a
živi od kosa kruha in vode« (prim. Estep, 1984:189). Zato je biti Turek,
Jud, katoličan ali anabaptist pravica, ki jo ima po Hubmeierjevem
razumevanju vsak, glede te odločitve pa odgovarja samo Bogu in
nobeni oblasti. Kako direktno iz teh idej sledi sodobno pojmovanje
ločitve države in cerkve in sekularnosti države, ki mora biti versko
neporedeljena, ni treba posebej pojasnjevati.
Položaj je bil sicer dodatno zapleten zaradi anabaptističnega
pacifizma. Če bi se omejili le na teološka vprašanja, bi anabaptiste
obtožili »zgolj« za herezo. Vendar so zaradi svojega absolutnega
pacifizma ter običajno tudi zavračanja obvezne prisege na sodiščih, v
državnih službah ali kjerkoli drugje (česar Hubmeier, denimo, ni
zagovarjal) poglobili konflikt s totalitarističnimi oblastmi njihovega
časa. Njihovi pogledi so bili zato označeni ne le kot hereza, temveč
tudi kot zelo nevarno protidržavno oziroma subverzivno delovanje,
ki ruši družbeni red. Zaradi tega so se tudi manj versko zavzeti deželni
glavarji, tako v katoliških kot tudi v luteranskih in kalvinističnih
deželah, postavili ostro proti anabaptistom in jih poskušali na vse
načine dobesedno iztrebiti (prim. Gonzales, 2004:II, 55–56).
104
