Page 104 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 104
RAZPRAVE, [TUDIJE
(magisterijski) reformatorji niso storili. To so jim anabaptisti seveda
očitali in se tudi (ali pa predvsem) zaradi tega niso šteli za predstav-
nike istega reformacijskega gibanja.
Neločljivo povezano z verovanjem o odnosu cerkve in države je
bilo torej anabaptistično verovanje o krstu. Ker je krst obred odraslih
oseb, ki se na podlagi vere prostovoljno priključijo skupnosti Kristu-
sovega telesa, cerkev in družba kot celota nista isto. Če spet primerjamo
anabaptistično verovanje in Zwinglijevo: züriški reformator se je po
letu 1524 izrekel in se odločil zagovarjati krst otrok na podlagi
prepričanja, da bi opuščanje te prakse povzročilo rušenje same verske
ureditve krščanske družbe (McGrath, 2000:186–187). Krst je bil zanj
znak, da otrok spada v družbo kot tako (podobno kot je v stari zavezi
pomenila obreza v hebrejski družbi), ni pa si mogel predstavljati, da
bi kot kristjan lahko zagovarjal kaj drugega kot obstoj »krščanske«
družbe kot celote vseh članov te družbe. Za anabaptiste pa je pojem
»krščanske družbe« kot celote izgubil svojo veljavo. Cerkev je skup-
nost poklicanih in resnično spreobrnjenih kristjanov, družba pa je
skupnost vseh ljudi, ki živijo na geografsko ali politično določenem
območju ali v mestu, ne glede na njihovo vero. V cerkev se vstopi, kot
rečeno, s krstom odrasle osebe, ki se spreobrne, vstop v družbo pa je
praktično avtomatičen ob rojstvu.6 Krst otrok ne more imeti funkcije
»vpeljevanj« otroka v družbo, kot je to imelo obrezovanje v stari
zavezi. Gre za zlorabo obreda krsta, ki je po novi zavezi nekaj povsem
drugega.7 Njihovo jasno in strogo razločevanje cerkve in družbe kot
6 Tudi Lutrovo razlikovanje med »vidno« in »nevidno« cerkvijo (torej med
cerkvijo kot vidno organizacijo ter cerkvijo kot skupnostjo resničnih
Kristusovih sledilcev, ki je na zunaj nevidna) je pri anabaptistih skoraj izginilo
zaradi poudarka na vidni cerkvi kot skupnosti pričevalcev in resničnih
Kristusovih sledilcev. Po njihovem razumevanju se življenje članov te skupnosti
mora jasno razlikovati od sveta, zato je cerkev opazna, vidna, in pogosto tudi
preganjana.
7 Zanimiv je tudi drugi temelj za strogo razločevanje cerkve in oblasti
(magistrata), ki ga je zagovarjal anabaptist Georg Schnabel na dokaj
konstruktivni javni razpravi anabaptistov z magisterijskimi pastorji in teologi
iz Marburga pod vodstvom reformatorja Martina Bucerja iz Strassburga v
Marburgu leta 1538. Schnabel je videl težavo magisterijske reformacije v
dopuščanju nemoralnosti v cerkvi, v neukrepanju zoper »kristjane«, ki
102
(magisterijski) reformatorji niso storili. To so jim anabaptisti seveda
očitali in se tudi (ali pa predvsem) zaradi tega niso šteli za predstav-
nike istega reformacijskega gibanja.
Neločljivo povezano z verovanjem o odnosu cerkve in države je
bilo torej anabaptistično verovanje o krstu. Ker je krst obred odraslih
oseb, ki se na podlagi vere prostovoljno priključijo skupnosti Kristu-
sovega telesa, cerkev in družba kot celota nista isto. Če spet primerjamo
anabaptistično verovanje in Zwinglijevo: züriški reformator se je po
letu 1524 izrekel in se odločil zagovarjati krst otrok na podlagi
prepričanja, da bi opuščanje te prakse povzročilo rušenje same verske
ureditve krščanske družbe (McGrath, 2000:186–187). Krst je bil zanj
znak, da otrok spada v družbo kot tako (podobno kot je v stari zavezi
pomenila obreza v hebrejski družbi), ni pa si mogel predstavljati, da
bi kot kristjan lahko zagovarjal kaj drugega kot obstoj »krščanske«
družbe kot celote vseh članov te družbe. Za anabaptiste pa je pojem
»krščanske družbe« kot celote izgubil svojo veljavo. Cerkev je skup-
nost poklicanih in resnično spreobrnjenih kristjanov, družba pa je
skupnost vseh ljudi, ki živijo na geografsko ali politično določenem
območju ali v mestu, ne glede na njihovo vero. V cerkev se vstopi, kot
rečeno, s krstom odrasle osebe, ki se spreobrne, vstop v družbo pa je
praktično avtomatičen ob rojstvu.6 Krst otrok ne more imeti funkcije
»vpeljevanj« otroka v družbo, kot je to imelo obrezovanje v stari
zavezi. Gre za zlorabo obreda krsta, ki je po novi zavezi nekaj povsem
drugega.7 Njihovo jasno in strogo razločevanje cerkve in družbe kot
6 Tudi Lutrovo razlikovanje med »vidno« in »nevidno« cerkvijo (torej med
cerkvijo kot vidno organizacijo ter cerkvijo kot skupnostjo resničnih
Kristusovih sledilcev, ki je na zunaj nevidna) je pri anabaptistih skoraj izginilo
zaradi poudarka na vidni cerkvi kot skupnosti pričevalcev in resničnih
Kristusovih sledilcev. Po njihovem razumevanju se življenje članov te skupnosti
mora jasno razlikovati od sveta, zato je cerkev opazna, vidna, in pogosto tudi
preganjana.
7 Zanimiv je tudi drugi temelj za strogo razločevanje cerkve in oblasti
(magistrata), ki ga je zagovarjal anabaptist Georg Schnabel na dokaj
konstruktivni javni razpravi anabaptistov z magisterijskimi pastorji in teologi
iz Marburga pod vodstvom reformatorja Martina Bucerja iz Strassburga v
Marburgu leta 1538. Schnabel je videl težavo magisterijske reformacije v
dopuščanju nemoralnosti v cerkvi, v neukrepanju zoper »kristjane«, ki
102
