Page 105 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 105
GORAZD ANDREJ^
take je pozneje postala temeljna prvina za oblikovanje novega, sodob-
nega pogleda na družbo na zahodu.8
Iz vsega tega je torej razumljivo, zakaj so anabaptisti državnim
oblastem odrekali pravico odločanja o veri državljanov. Zgoraj ome-
njeni anabaptist Mihael Sattler je na končnem sodnem procesu proti
njemu leta 1527 jedrnato podal zgodnje anabaptistično razumevanje
vloge države in njene omejenosti, kar zadeva verske zadeve.9 Država
obstaja zato, da »kaznuje zle in da brani in varuje pravične«. Pre-
sojanje o duhovnih stvareh pa naj oblasti prepustijo »učenim lju-
dem« v biblijskih študijah oziroma Svetemu pismu samemu. Država
ne sme ukazovati, kako naj se veruje (prim. Estep, 1984:186; isti, 1995:
200–201).
Hubmeierjev pogled o odnosu civilne oblasti
do različnih veroizpovedi
Baltasar Hubmeier je že tri leta pred tem objavil svojo prvo knjigo
o odnosu države in cerkve, ki jo je pomenjivo naslovil »O heretikih in
tistih, ki jih sežigajo«. Njegova stališča so kasneje postala posebno
poudarjena v verovanju velike večine anabaptistov. Hubmeier med
drugim piše, da »zakon, ki obsoja heretike na grmado, izgrajuje Sion
krščanstva sploh ne prakticirajo, tj. ne živijo po moralnih načelih Kristusovega
nauka. Dejal je, da je problem lahko rešen le tako, da je cerkev popolnoma
ločena od oblasti in sodišča, ker le takrat se da cerkveno izključitev ločevati
od politične prepovedi ali izgona, kar je za notranjo cerkveno disciplino nujno
potrebno. Opozarjal je na takratno paradoksno stanje, v katerem so bili
nekateri kristjani anabaptisti s slovesom poštenih in moralno neoporečnih
življenj preganjani zaradi domnevno heretičnih točk verovanja, po drugi strani
pa v državni luteranski cerkvi cvetita nemoralnost in pokvarjenost mnogih, a
ta cerkev ne ukrene ničesar. Ta razprava med magisterijskimi reformatorji ter
anabaptisti (ki so sicer prišli na razpravo iz ječe, povabil pa jih je sam Filip iz
Hessna z osebnim pismom, kar kaže na njegovo – za tisti čas nenavadno –
strpnost do njih) je bila ena redkih in zagotovo najplodnejša med vsemi
javnimi razpravami različno verujočih v 16. stoletju. Rezultat razprave so bile
spremembe odnosa in pripravljenost na medsebojno razumevanje ter celo
popravljanje svojega stališča na obeh straneh (prim. Williams, 1962:447–452).
8 Glej naslednje poglavje: Vpliv anabaptizma in njihove ideje o verski svobodi
od 16. stoletja naprej.
9 Celotna Sattlerjeva izjava o tem je zapisana v Estep, 1995:200–201.
103
take je pozneje postala temeljna prvina za oblikovanje novega, sodob-
nega pogleda na družbo na zahodu.8
Iz vsega tega je torej razumljivo, zakaj so anabaptisti državnim
oblastem odrekali pravico odločanja o veri državljanov. Zgoraj ome-
njeni anabaptist Mihael Sattler je na končnem sodnem procesu proti
njemu leta 1527 jedrnato podal zgodnje anabaptistično razumevanje
vloge države in njene omejenosti, kar zadeva verske zadeve.9 Država
obstaja zato, da »kaznuje zle in da brani in varuje pravične«. Pre-
sojanje o duhovnih stvareh pa naj oblasti prepustijo »učenim lju-
dem« v biblijskih študijah oziroma Svetemu pismu samemu. Država
ne sme ukazovati, kako naj se veruje (prim. Estep, 1984:186; isti, 1995:
200–201).
Hubmeierjev pogled o odnosu civilne oblasti
do različnih veroizpovedi
Baltasar Hubmeier je že tri leta pred tem objavil svojo prvo knjigo
o odnosu države in cerkve, ki jo je pomenjivo naslovil »O heretikih in
tistih, ki jih sežigajo«. Njegova stališča so kasneje postala posebno
poudarjena v verovanju velike večine anabaptistov. Hubmeier med
drugim piše, da »zakon, ki obsoja heretike na grmado, izgrajuje Sion
krščanstva sploh ne prakticirajo, tj. ne živijo po moralnih načelih Kristusovega
nauka. Dejal je, da je problem lahko rešen le tako, da je cerkev popolnoma
ločena od oblasti in sodišča, ker le takrat se da cerkveno izključitev ločevati
od politične prepovedi ali izgona, kar je za notranjo cerkveno disciplino nujno
potrebno. Opozarjal je na takratno paradoksno stanje, v katerem so bili
nekateri kristjani anabaptisti s slovesom poštenih in moralno neoporečnih
življenj preganjani zaradi domnevno heretičnih točk verovanja, po drugi strani
pa v državni luteranski cerkvi cvetita nemoralnost in pokvarjenost mnogih, a
ta cerkev ne ukrene ničesar. Ta razprava med magisterijskimi reformatorji ter
anabaptisti (ki so sicer prišli na razpravo iz ječe, povabil pa jih je sam Filip iz
Hessna z osebnim pismom, kar kaže na njegovo – za tisti čas nenavadno –
strpnost do njih) je bila ena redkih in zagotovo najplodnejša med vsemi
javnimi razpravami različno verujočih v 16. stoletju. Rezultat razprave so bile
spremembe odnosa in pripravljenost na medsebojno razumevanje ter celo
popravljanje svojega stališča na obeh straneh (prim. Williams, 1962:447–452).
8 Glej naslednje poglavje: Vpliv anabaptizma in njihove ideje o verski svobodi
od 16. stoletja naprej.
9 Celotna Sattlerjeva izjava o tem je zapisana v Estep, 1995:200–201.
103
