Page 108 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 108
RAZPRAVE, [TUDIJE
Nizozemsko. Tam je deloval z velikim uspehom, enako pa za njim
tudi njegovi spreobrnjenci. Med stotinami ali tisočimi krščenih se
je dal leta 1536 krstiti tudi spreobrnjeni katoliški župnik Menno
Simons, ki je na nadaljnji razvoj anabaptizma vplival tako odločilno
kot noben dotedanji anabaptistični vodja.
Menno Simons je sprejel anabaptizem prav v času velike fanatične
polomije v Münstru v letih 1534–35, ki je nedaleč od Nizozemske
meje in v katerem je umrlo tudi na stotine zavedenih nizozemskih
anabaptistov. Še vedno katoliške oblasti v Nizozemski so zaradi tega
dogajanja začele na svojem ozemlju silovito preganjati anabaptiste.
Menno je kljub temu goreče oznanjal anabaptistično sporočilo evan-
gelija. Po naravi je bil bolj dušni pastitr kot teolog, nizozemsko in
severnonemško anabaptistično gibanje pa je bilo pod njegovim trez-
nim in požrtvovalnim vodstvom dobesedno rešeno iz brezna razo-
čaranja in fanatizma zaradi münsterske katastrofe. Ljudi, ki jih je
Menno Simons poučeval in krstil, so takoj, ko so jih odkrili, mučili
in usmrtili. Število menonitov na Nizozemskem se je kljub temu bolj
in bolj povečevalo, sam vodja pa je kljub silovitemu preganjanju
doživel visoko starost in umrl zaradi bolezni leta 1561.
Njegova teologija je poleg krsta odraslih vernih in popolnega
pacifizma (direktno nasprotje od münsterskih militantnih navdihov)
vsebovala jasen moralni nauk in izoblikovan pogled na potrebo po
strogi cerkveni disciplini – izključitvi vernika v primeru nezvestobe
novozaveznemu standardu, a izpeljani v ljubezni. Njegova kristologija
je bila nekoliko nenavadna (veroval je, da je Jezusovo telo iz popolno-
ma »Božanskega mesa«, čeprav je bil dejanski človek), njegov pogled
na cerkev, državo in na odnos med obema pa je bil enak kot so ga
imeli švicarski in nemški anabaptisti v dvajsetih letih pred njim:
država in cerkev morata biti strogo ločeni; država ne more in ne sme
narekovati vere; cerkev je skupnost poklicanih, ki kot odrasli verniki
naredijo zavestno zavezo z Bogom z obredom krsta.
Na Nizozemskem se je med letoma 1550 in 1577 menonitski
anabaptizem razvejil v nekaj podskupin. Najbolj odprta in vplivna
skupina so bili t. i. Waterlanders, ki so prevzeli tudi nekaj liberalnejših
pogledov. Služba v javnih ustanovah zanje ni bila več sporna, čeprav
so obdržali vzdržnost glede uporabe orožja. Prav tako niso vztrajali
106
Nizozemsko. Tam je deloval z velikim uspehom, enako pa za njim
tudi njegovi spreobrnjenci. Med stotinami ali tisočimi krščenih se
je dal leta 1536 krstiti tudi spreobrnjeni katoliški župnik Menno
Simons, ki je na nadaljnji razvoj anabaptizma vplival tako odločilno
kot noben dotedanji anabaptistični vodja.
Menno Simons je sprejel anabaptizem prav v času velike fanatične
polomije v Münstru v letih 1534–35, ki je nedaleč od Nizozemske
meje in v katerem je umrlo tudi na stotine zavedenih nizozemskih
anabaptistov. Še vedno katoliške oblasti v Nizozemski so zaradi tega
dogajanja začele na svojem ozemlju silovito preganjati anabaptiste.
Menno je kljub temu goreče oznanjal anabaptistično sporočilo evan-
gelija. Po naravi je bil bolj dušni pastitr kot teolog, nizozemsko in
severnonemško anabaptistično gibanje pa je bilo pod njegovim trez-
nim in požrtvovalnim vodstvom dobesedno rešeno iz brezna razo-
čaranja in fanatizma zaradi münsterske katastrofe. Ljudi, ki jih je
Menno Simons poučeval in krstil, so takoj, ko so jih odkrili, mučili
in usmrtili. Število menonitov na Nizozemskem se je kljub temu bolj
in bolj povečevalo, sam vodja pa je kljub silovitemu preganjanju
doživel visoko starost in umrl zaradi bolezni leta 1561.
Njegova teologija je poleg krsta odraslih vernih in popolnega
pacifizma (direktno nasprotje od münsterskih militantnih navdihov)
vsebovala jasen moralni nauk in izoblikovan pogled na potrebo po
strogi cerkveni disciplini – izključitvi vernika v primeru nezvestobe
novozaveznemu standardu, a izpeljani v ljubezni. Njegova kristologija
je bila nekoliko nenavadna (veroval je, da je Jezusovo telo iz popolno-
ma »Božanskega mesa«, čeprav je bil dejanski človek), njegov pogled
na cerkev, državo in na odnos med obema pa je bil enak kot so ga
imeli švicarski in nemški anabaptisti v dvajsetih letih pred njim:
država in cerkev morata biti strogo ločeni; država ne more in ne sme
narekovati vere; cerkev je skupnost poklicanih, ki kot odrasli verniki
naredijo zavestno zavezo z Bogom z obredom krsta.
Na Nizozemskem se je med letoma 1550 in 1577 menonitski
anabaptizem razvejil v nekaj podskupin. Najbolj odprta in vplivna
skupina so bili t. i. Waterlanders, ki so prevzeli tudi nekaj liberalnejših
pogledov. Služba v javnih ustanovah zanje ni bila več sporna, čeprav
so obdržali vzdržnost glede uporabe orožja. Prav tako niso vztrajali
106
