Page 109 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 109
GORAZD ANDREJ^
pri Mennovi specifični razlagi Kristusove narave, temveč dovoljevali
tudi klasični protestantski pogled. Waterlanderski menoniti so bili
odprti tudi za stike z pripadniki drugih denominacij, kar je imelo
posebej pozitivne rezultate. Dirck Volckertzoon Coornhert, uradno
katoličan, vendar po verovanjih in delovanju neke vrste »ekumenski
spiritualist«, ki je leta 1579 napisal tudi razpravo v obrambo verske
svobode za vse cerkve, je razvijal dober odnos z vodjo waterlanderskih
menonitov Jonom De Riesom. Coornhert je v javnih razpravah
nasprotoval takrat zmeraj glasnejšim kalvinistom, ki so bojevito
zagovarjali tudi nasilno spreobračanje anabaptistov in javno naspro-
tovali verski svobodi. Po drugi strani je Coornhert delal tudi kot
tajnik in sodelavec Viljema Oranjskega, ki je še pred osvoboditvijo
Nizozemske od španskega vladarja zagotovil leta 1577 državljansko
versko svobodo vsem anabaptistom na Nizozemskem (prim. Wil-
liams, 1962:774–778). S tem so anabaptisti prvič uživali resnično
versko svobodo v Evropi.
Vpliv menonitskih idej na začetek baptistov
V devetdesetih letih 16. stoletja so nekateri angleški »separatisti«
(kristjani, ki niso sprejemali uredbe anglikanske cerkve, temveč so se
želeli reformirati čimbolj v skladu s Svetim pismom) zaradi preganjanja
odpotovali v takrat že versko tolerantno Nizozemsko. Nekatere
skupine separatistov so prišle pod vpliv anabaptistov in prevzele
njihova verovanja, druge ne. Za našo tematiko najpomembnejša
skupina angleških separatistov pa je prišla na Nizozemsko leta 1607
pod vodstvom Johna Smytha, teologa iz Cambridgea in nekaj let
pastorja v angleških mestecih Lincoln in Gainsborough. V Amerst-
damu je bila ta skupina angleških biblijskih kristjanov obdana s tremi
menonitskimi skupnostmi. Zaradi njihovega vpliva je Smyth najprej
uvedel v svojo skupnost krst odraslih. Prav tako je spremenil svoje
pojmovanje cerkve, ki ga je sedaj temeljil na novozaveznem zgledu
skupnosti verujočih, ne na starozaveznem pojmovanju zaveze –
pogodbe (kot so ga razumeli puritanci). Postopoma je sprejel ves nauk
waterlandskih menonitov, s čemer se ni v celoti strinjala manjša
skupina njegovih vernikov, ki se je od Smythove skupine odcepila. Iz
te majhne skupine pod vodstvom Thomasa Helwysa so po njihovi
107
pri Mennovi specifični razlagi Kristusove narave, temveč dovoljevali
tudi klasični protestantski pogled. Waterlanderski menoniti so bili
odprti tudi za stike z pripadniki drugih denominacij, kar je imelo
posebej pozitivne rezultate. Dirck Volckertzoon Coornhert, uradno
katoličan, vendar po verovanjih in delovanju neke vrste »ekumenski
spiritualist«, ki je leta 1579 napisal tudi razpravo v obrambo verske
svobode za vse cerkve, je razvijal dober odnos z vodjo waterlanderskih
menonitov Jonom De Riesom. Coornhert je v javnih razpravah
nasprotoval takrat zmeraj glasnejšim kalvinistom, ki so bojevito
zagovarjali tudi nasilno spreobračanje anabaptistov in javno naspro-
tovali verski svobodi. Po drugi strani je Coornhert delal tudi kot
tajnik in sodelavec Viljema Oranjskega, ki je še pred osvoboditvijo
Nizozemske od španskega vladarja zagotovil leta 1577 državljansko
versko svobodo vsem anabaptistom na Nizozemskem (prim. Wil-
liams, 1962:774–778). S tem so anabaptisti prvič uživali resnično
versko svobodo v Evropi.
Vpliv menonitskih idej na začetek baptistov
V devetdesetih letih 16. stoletja so nekateri angleški »separatisti«
(kristjani, ki niso sprejemali uredbe anglikanske cerkve, temveč so se
želeli reformirati čimbolj v skladu s Svetim pismom) zaradi preganjanja
odpotovali v takrat že versko tolerantno Nizozemsko. Nekatere
skupine separatistov so prišle pod vpliv anabaptistov in prevzele
njihova verovanja, druge ne. Za našo tematiko najpomembnejša
skupina angleških separatistov pa je prišla na Nizozemsko leta 1607
pod vodstvom Johna Smytha, teologa iz Cambridgea in nekaj let
pastorja v angleških mestecih Lincoln in Gainsborough. V Amerst-
damu je bila ta skupina angleških biblijskih kristjanov obdana s tremi
menonitskimi skupnostmi. Zaradi njihovega vpliva je Smyth najprej
uvedel v svojo skupnost krst odraslih. Prav tako je spremenil svoje
pojmovanje cerkve, ki ga je sedaj temeljil na novozaveznem zgledu
skupnosti verujočih, ne na starozaveznem pojmovanju zaveze –
pogodbe (kot so ga razumeli puritanci). Postopoma je sprejel ves nauk
waterlandskih menonitov, s čemer se ni v celoti strinjala manjša
skupina njegovih vernikov, ki se je od Smythove skupine odcepila. Iz
te majhne skupine pod vodstvom Thomasa Helwysa so po njihovi
107
