Page 113 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 113
GORAZD ANDREJ^
religije. Poudarja, da je skoraj vsaka angleška vlada, ki je prišla na
oblast, določila svojo religijo kot državno in obvezno ter preganjala
in ubijala drugače verujoče, kar je absurdno in nesmiselno tudi »po
razumu« (Foutz, 1998). Sporazum, ki so ga pod Willamsovim vod-
stvom podpisali prvi prebivalci ozemlja Providence, vsebuje trditev,
da »lahko vsi ljudje sledijo svoji vesti v skladu s svojim prepričanjem
– vsak v imenu svojega Boga« (vzeto iz Olsen, 1983:154).
Kmalu nato je enako načelo verske svobode uvedel tudi kveker
Willam Penn v novo ustanovljeni provinci Pensilvaniji. V drugi polo-
vici sedemnajstega stoletja so v severno Ameriko prihajali tudi različni
anabaptisti s stare celine (denimo nemški menoniti leta 1683) ter
drugi pripadniki veropskih verskih manjšin. To je povzročilo, da je
verska svoboda postajala vse bolj izražena potreba vse več naseljencev
na novi celini, najprej baptistično in sedaj vse bolj splošno sprejeto
verovanje v versko svobodo pa je postalo temeljna prvina tamkajš-
njega intelektualnega ozračja.
Na teološki in filozofski ravni se je zamisel o verski svobodi pod
vplivom baptističnih in pozneje tudi drugih mislecev 17. stoletja
razvijala in dobivala vse bolj strukturirano obliko. Pismo o toleranci
angleškega filozofa Johna Locka, ki ga je med 1683–1688 napisal na
Nizozemskem, je postalo klasično delo o svobodi vesti in ločitvi
države in cerkve v angleško govorečem svetu. Podobnost med idejami
Rogerja Willamsa ter nekaj desetletij pozneje delujočega Johna Locka
je nenavadna, čeprav svetovnonazorsko umeščamo prvega med puri-
tansko-baptistične verske mislece, drugega pa med empiristične filo-
zofe.13 Ni sporno, da je tako na Johna Locka kot tudi na Johna Mil-
tona (še enega odločnega zagovornika verske svobode v Angliji)
opazno vplivala zakladnica zamisli baptistov in angleških separatistov
o svobodi veroizpovedi in odnosu države in cerkve (Foutz, 1998; prim.
Olsen, 154). S Thomasom Jeffersonom, ki je načelo svobode veroizpo-
13 Ob boljšem poznavanju Willamsovih verovanj o tako biblijskih kot tudi
zdravorazumskih razlogih za svobodo veroizpovedi ter Lockovega sicer
liberalnega krščanstva (z upoštevanem primarnosti razuma in čutnega
izkustva v njegovi filozofiji) podobnost med razmišljanji obeh mož ni tako
čudna, etikete o njuni svetonazorski različnosti pa prav tako izgubijo precej
svoje moči. Glede paralel med Lockeom in Willamsom glej (Foutz, 1998).
111
religije. Poudarja, da je skoraj vsaka angleška vlada, ki je prišla na
oblast, določila svojo religijo kot državno in obvezno ter preganjala
in ubijala drugače verujoče, kar je absurdno in nesmiselno tudi »po
razumu« (Foutz, 1998). Sporazum, ki so ga pod Willamsovim vod-
stvom podpisali prvi prebivalci ozemlja Providence, vsebuje trditev,
da »lahko vsi ljudje sledijo svoji vesti v skladu s svojim prepričanjem
– vsak v imenu svojega Boga« (vzeto iz Olsen, 1983:154).
Kmalu nato je enako načelo verske svobode uvedel tudi kveker
Willam Penn v novo ustanovljeni provinci Pensilvaniji. V drugi polo-
vici sedemnajstega stoletja so v severno Ameriko prihajali tudi različni
anabaptisti s stare celine (denimo nemški menoniti leta 1683) ter
drugi pripadniki veropskih verskih manjšin. To je povzročilo, da je
verska svoboda postajala vse bolj izražena potreba vse več naseljencev
na novi celini, najprej baptistično in sedaj vse bolj splošno sprejeto
verovanje v versko svobodo pa je postalo temeljna prvina tamkajš-
njega intelektualnega ozračja.
Na teološki in filozofski ravni se je zamisel o verski svobodi pod
vplivom baptističnih in pozneje tudi drugih mislecev 17. stoletja
razvijala in dobivala vse bolj strukturirano obliko. Pismo o toleranci
angleškega filozofa Johna Locka, ki ga je med 1683–1688 napisal na
Nizozemskem, je postalo klasično delo o svobodi vesti in ločitvi
države in cerkve v angleško govorečem svetu. Podobnost med idejami
Rogerja Willamsa ter nekaj desetletij pozneje delujočega Johna Locka
je nenavadna, čeprav svetovnonazorsko umeščamo prvega med puri-
tansko-baptistične verske mislece, drugega pa med empiristične filo-
zofe.13 Ni sporno, da je tako na Johna Locka kot tudi na Johna Mil-
tona (še enega odločnega zagovornika verske svobode v Angliji)
opazno vplivala zakladnica zamisli baptistov in angleških separatistov
o svobodi veroizpovedi in odnosu države in cerkve (Foutz, 1998; prim.
Olsen, 154). S Thomasom Jeffersonom, ki je načelo svobode veroizpo-
13 Ob boljšem poznavanju Willamsovih verovanj o tako biblijskih kot tudi
zdravorazumskih razlogih za svobodo veroizpovedi ter Lockovega sicer
liberalnega krščanstva (z upoštevanem primarnosti razuma in čutnega
izkustva v njegovi filozofiji) podobnost med razmišljanji obeh mož ni tako
čudna, etikete o njuni svetonazorski različnosti pa prav tako izgubijo precej
svoje moči. Glede paralel med Lockeom in Willamsom glej (Foutz, 1998).
111
