Page 280 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 280
PREVODI
daje rast, Bog« (1 Kor 3:7), kakor pravi Kristus (Jn 15:5): »Brez mene
ne morete storiti ničesar.« S temi kratkimi besedami odreka svobodni
volji njene moči in pripisuje vse Božji milosti, da bi se nihče ne ponašal
pred Bogom (1 Kor 9:16).23
[C.] Negativa: Napačni nasprotni nauk
Človek si ne more z lastnimi močmi pridobiti odrešenja, kakor že njegova
volja sodeluje v odrešnem dogajanju in ni izključena.
Zatorej zavračamo in obsojamo vse naslednje zmote, ker opo-
rekajo vodilu Božje besede:
1. [Obsojamo] sanjarjenje filozofov, imenovanih stoiki24, kakor
tudi manihejcev, ki so učili, da se vse, kar se zgodi, mora tako zgoditi
in se drugače zgoditi ne more, in da človek stori vse iz prisile, tudi
tisto, kar stori v vnanjskih stvareh (in rebus externis), in da je prisiljen
v zla dela in dejanja, kot so nečistovanje, rop, umor, tatvina in drugo
tako [početje].
2. Zavračamo tudi zmoto grobih pelagijancev25, ki so učili, da se
more človek z lastnimi močmi brez milosti Svetega Duha sam spre-
obrniti k Bogu, verovati evangeliju, od srca slušati Božjo Postavo in si
tako zaslužiti odpuščanje grehov in večno življenje.
3. Zavračamo tudi zmoto polpelagijancev, ki uče, da more človek
z lastnimi močmi narediti začetek svojega spreobrnjenja, ne more pa
ga izvršiti brez milosti Svetega Duha.26
23 Prim. še 1 Kor 1:29.
24 Stoična filozofija antike, a tudi krščanski stoicizem, sta zaznamovana s
fatalistično vero v usodo, najsitudi ne zanikujeta človekove svobode. Usoda
ali svetovni um ali svetovni zakon je neodvrnljiva vzročna sovisnost, v katero
naj se človek prostovoljno uskladi. »Če privoliš, te usoda vodi, če ne, te
prisiljuje« (Seneka). Temeljni kreposti sta temu ustrezno mir in neomajnost
(atharaxia). ki se vdaja usodi, ter apathia (brezstrastnost).
25 Grobi pelagijanci za razliko od polpelagijancev ali semipelagijancev; gl. tudi
naslednjo opombo.
26 Ta obsodba nauka meri na mnenje semipelagijancev 5. in 6. stoletja, ki so
učili, da neodrešeni človek ni mrtev (kot pravi Avguštin), temveč je le bolan,
njegova svobodna volja pa da je dovolj močna, da lahko deluje skupaj z
milostjo. Odrešenje je tako skupni dosežek Boga in človeka, ni dar milosti
278
daje rast, Bog« (1 Kor 3:7), kakor pravi Kristus (Jn 15:5): »Brez mene
ne morete storiti ničesar.« S temi kratkimi besedami odreka svobodni
volji njene moči in pripisuje vse Božji milosti, da bi se nihče ne ponašal
pred Bogom (1 Kor 9:16).23
[C.] Negativa: Napačni nasprotni nauk
Človek si ne more z lastnimi močmi pridobiti odrešenja, kakor že njegova
volja sodeluje v odrešnem dogajanju in ni izključena.
Zatorej zavračamo in obsojamo vse naslednje zmote, ker opo-
rekajo vodilu Božje besede:
1. [Obsojamo] sanjarjenje filozofov, imenovanih stoiki24, kakor
tudi manihejcev, ki so učili, da se vse, kar se zgodi, mora tako zgoditi
in se drugače zgoditi ne more, in da človek stori vse iz prisile, tudi
tisto, kar stori v vnanjskih stvareh (in rebus externis), in da je prisiljen
v zla dela in dejanja, kot so nečistovanje, rop, umor, tatvina in drugo
tako [početje].
2. Zavračamo tudi zmoto grobih pelagijancev25, ki so učili, da se
more človek z lastnimi močmi brez milosti Svetega Duha sam spre-
obrniti k Bogu, verovati evangeliju, od srca slušati Božjo Postavo in si
tako zaslužiti odpuščanje grehov in večno življenje.
3. Zavračamo tudi zmoto polpelagijancev, ki uče, da more človek
z lastnimi močmi narediti začetek svojega spreobrnjenja, ne more pa
ga izvršiti brez milosti Svetega Duha.26
23 Prim. še 1 Kor 1:29.
24 Stoična filozofija antike, a tudi krščanski stoicizem, sta zaznamovana s
fatalistično vero v usodo, najsitudi ne zanikujeta človekove svobode. Usoda
ali svetovni um ali svetovni zakon je neodvrnljiva vzročna sovisnost, v katero
naj se človek prostovoljno uskladi. »Če privoliš, te usoda vodi, če ne, te
prisiljuje« (Seneka). Temeljni kreposti sta temu ustrezno mir in neomajnost
(atharaxia). ki se vdaja usodi, ter apathia (brezstrastnost).
25 Grobi pelagijanci za razliko od polpelagijancev ali semipelagijancev; gl. tudi
naslednjo opombo.
26 Ta obsodba nauka meri na mnenje semipelagijancev 5. in 6. stoletja, ki so
učili, da neodrešeni človek ni mrtev (kot pravi Avguštin), temveč je le bolan,
njegova svobodna volja pa da je dovolj močna, da lahko deluje skupaj z
milostjo. Odrešenje je tako skupni dosežek Boga in človeka, ni dar milosti
278
