Page 281 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 281
FORMULA SOGLASJA 1577
4. Prav tako [zavračamo], če se uči: Človek je sicer s svojo svobodno
voljo pred prerojenjem prešibak, da bi napravil začetek in se sam z
lastnimi močmi spreobrnil k Bogu in od srca slušal Božjo Postavo;
vendar če je Sveti Duh s pridigovanjem Besede naredil začetek in mu
v njem ponudil svojo milost, potem lahko človekova volja z lastnimi
močmi nekolikanj prispeva, pomaga in sodeluje, dasi malo in na
škodljiv način, se sama napoti k milosti, se [nanjo] pripravi, jo
poprime, sprejme in veruje evangeliju.27
5. Pravtako [zavračamo mnenje], da more človek, potem ko je bil
prerojen, Božjo Postavo povsem izpolnjevati in se je držati in da je to
izpolnjevanje [Postave] naša pravičnost pred Bogom, s katero si
zaslužimo večno življenje.28
(kot pravi Avguštin). Koncil v mestu Orange 529 je zavrnil semipelagijanstvo.
Točka 3. obsodbe meri tudi na semipelagijanske tendence poznosrednjeveške
rimskokatoliške teologije in na dekret o opravičenju tridentinskega koncila
(1547). Koncil in uradni nauk rimskokatoliške Cerkve pa ta obsodba komaj
kaj zadene. Tridentinski koncil poudarja tako kot koncil Orange (D 372, 396),
da je greh »smrt duše« (D 1512) in da potemtakem opravi opravičenje in reši-
tev »predhodna milost« (praeveniens gratia D 1525), začetek naredi torej Bog,
ne človek, in je [opravičenje] torej naposled povzročeno zgolj od Boga (D 1529).
27 Naperjeno proti sinergistom in sinergizmu. V znotrajluteranskem siner-
gističnem sporu (1556-60) sta J. Pfeffinger in V. Strigel zastopala sinergizem
(= sodelovanje Boga in človeka v odrešnem dogajanju). Amsdorf, Flacius idr.
so ta sinergizem pobijali. Pri sinergistih je mdr. najti nauk, da naravni človek
v duhovnih rečeh ni povsem umrl, temveč je hudo ranjen in polmrtev. Pri
njih nastopa tudi primerjava sodelovanja spreobrnjenega človeka z Bogom z
dvema konjema, ki vlečeta voz (npr. V. Strigel).
28 Zoper teološke nazore v katolicizmu in zoper dekret o opravičenju triden-
tinskega koncila (D 1574s, 1582). A koncil kljub svojim vprašljivim izjavam,
ki se glase drugače, poudarja, da je opravičenec vedno spet v nevarnosti, da
bo padel nazaj v greh (D 1537, 1542s), kakor tudi, da zanj obstoje zasluže-
nja »po Božji milosti in zasluženju Jezusa Kristusa, katerega živi ud on je«
(D 1582), celo da so človekova »zasluženja« pravzaprav Božji »darovi« (D 1548).
Tridentinski koncil izrecno ugotavlja s Pavlom: »Opravičeni smo brez zaslu-
ženja (gratis)« (D 1532). »Vzrok« človekovega »opravičenja« je po koncilu vedno
le Bog ali Kristus, ne človek (D 1529): Po koncilu je »izvršujoči vzrok« (causa
efficiens) opravičenja »usmiljeni Bog«, ne človek, »zasluženjski vzrok« (causa
meritoria) opravičenja je Kristus, ki nam je na križu zaslužil odrešenje, ne
človek, »sredstveni vzrok« (causa instrumentalis) opravičenja je zakrament
krsta, torej dar Božji, »edini oblikujoči vzrok« (causa formalis) opravičenja je
279
4. Prav tako [zavračamo], če se uči: Človek je sicer s svojo svobodno
voljo pred prerojenjem prešibak, da bi napravil začetek in se sam z
lastnimi močmi spreobrnil k Bogu in od srca slušal Božjo Postavo;
vendar če je Sveti Duh s pridigovanjem Besede naredil začetek in mu
v njem ponudil svojo milost, potem lahko človekova volja z lastnimi
močmi nekolikanj prispeva, pomaga in sodeluje, dasi malo in na
škodljiv način, se sama napoti k milosti, se [nanjo] pripravi, jo
poprime, sprejme in veruje evangeliju.27
5. Pravtako [zavračamo mnenje], da more človek, potem ko je bil
prerojen, Božjo Postavo povsem izpolnjevati in se je držati in da je to
izpolnjevanje [Postave] naša pravičnost pred Bogom, s katero si
zaslužimo večno življenje.28
(kot pravi Avguštin). Koncil v mestu Orange 529 je zavrnil semipelagijanstvo.
Točka 3. obsodbe meri tudi na semipelagijanske tendence poznosrednjeveške
rimskokatoliške teologije in na dekret o opravičenju tridentinskega koncila
(1547). Koncil in uradni nauk rimskokatoliške Cerkve pa ta obsodba komaj
kaj zadene. Tridentinski koncil poudarja tako kot koncil Orange (D 372, 396),
da je greh »smrt duše« (D 1512) in da potemtakem opravi opravičenje in reši-
tev »predhodna milost« (praeveniens gratia D 1525), začetek naredi torej Bog,
ne človek, in je [opravičenje] torej naposled povzročeno zgolj od Boga (D 1529).
27 Naperjeno proti sinergistom in sinergizmu. V znotrajluteranskem siner-
gističnem sporu (1556-60) sta J. Pfeffinger in V. Strigel zastopala sinergizem
(= sodelovanje Boga in človeka v odrešnem dogajanju). Amsdorf, Flacius idr.
so ta sinergizem pobijali. Pri sinergistih je mdr. najti nauk, da naravni človek
v duhovnih rečeh ni povsem umrl, temveč je hudo ranjen in polmrtev. Pri
njih nastopa tudi primerjava sodelovanja spreobrnjenega človeka z Bogom z
dvema konjema, ki vlečeta voz (npr. V. Strigel).
28 Zoper teološke nazore v katolicizmu in zoper dekret o opravičenju triden-
tinskega koncila (D 1574s, 1582). A koncil kljub svojim vprašljivim izjavam,
ki se glase drugače, poudarja, da je opravičenec vedno spet v nevarnosti, da
bo padel nazaj v greh (D 1537, 1542s), kakor tudi, da zanj obstoje zasluže-
nja »po Božji milosti in zasluženju Jezusa Kristusa, katerega živi ud on je«
(D 1582), celo da so človekova »zasluženja« pravzaprav Božji »darovi« (D 1548).
Tridentinski koncil izrecno ugotavlja s Pavlom: »Opravičeni smo brez zaslu-
ženja (gratis)« (D 1532). »Vzrok« človekovega »opravičenja« je po koncilu vedno
le Bog ali Kristus, ne človek (D 1529): Po koncilu je »izvršujoči vzrok« (causa
efficiens) opravičenja »usmiljeni Bog«, ne človek, »zasluženjski vzrok« (causa
meritoria) opravičenja je Kristus, ki nam je na križu zaslužil odrešenje, ne
človek, »sredstveni vzrok« (causa instrumentalis) opravičenja je zakrament
krsta, torej dar Božji, »edini oblikujoči vzrok« (causa formalis) opravičenja je
279
