Page 282 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 282
PREVODI
6. Pravtako zavračamo in obsojamo tudi zmoto entuziastov, ki si
izmišljujejo, da Bog brez sredstev (neposredno), brez poslušanja Božje
besede, tudi brez uporabe svetih zakramentov razsvetljuje ljudi in jih
dela pravične in zveličane.29
[…]
9. Pravtako [zavračamo zmotna razumevanja Luthra]: Če je doktor
Luther zapisal30, da se človekova volja v njegovem spreobrnjenju
obnaša pure passive [čisto trpno], se pravi, da ne počne prav čisto nič,
potem je to razumeti respectu divinae gratiae in accendendis novih
motibus [glede na Božjo milost, ki v nas prižiga nova gibanja], se
pravi [tako], da Duh Božji prek slišane Besede ali prek rabe zakra-
menta zgrabi človekovo voljo in nareja novo rojstvo in spreobrnjenje.
Ko je Sveti Duh enkrat to naredil in opravil in človekovo voljo
spremenil in prenovil zgolj s svojo božansko močjo in delovanjem,
potem je človekova nova volja sredstvo in orodje Boga Svetega Duha,
tako da ne le sprejema milost, temveč tudi v temu sledečih delih
Svetega Duha sodeluje.31
[Pomembno je,] da potemtakem pred človekovim spreobrnjenjem
obstojita le dva izvršujoča vzroka (efficientes causae)32, namreč Sveti
Duh in Božja beseda kot orodje Svetega Duha, s katero on nareja
»Božja pravičnost, … s katero nas dela pravične« (pogl. 7 D 1529), ne morda
človek. Vse, kar človek po koncilu zasluži s svojimi deli (pomnožitev milosti,
večno življenje), je torej navsezadnje učinkovano od Boga in darilo njegove
milosti. Božja pravičnost, ne njegova lastna pravičnost, dela človeka pravičnega.
Zato je veliko vprašanje, ali gornja obsodba nauka (št. 5) dejansko zadene
uradni nauk rimskokatoliške Cerkve.
29 Entuziasti so vsi tisti, ki menijo, da Sveti Duh deluje neposredno brez odrešnih
sredstev besede in zakramenta, v reformacijskem času denimo prekrščevalci
in spiritualisti (Seb. Frank, K. Schwenckfeld). Schwenckfeldijanci še danes
obstoje v ZDA; so mistično-spiritualistična skupina. Kaspar Schwenckfeld
(†1561) je za odločilno štel mistično vselitev Kristusa v vernika. Njegov nauk
spominja na grški neoplatonizem, denimo v sovražnosti do materije; po
Schwenckfeldu materija ne more posredovati duha, zato je zavrnil vero po
črki, zunanje obrede in institucije.
30 WA XVIII p. 697.
31 Zoper flacijansko tolmačenje Luthra.
32 S tem je zavrnjen Melanchthonov nauk o treh vzrokih novega življenja: Sv.
Duhu, Božji besedi in človeški volji (Loci praecipui theol. 1559 IV), ki so ga
prevzeli filipisti, nasprotna stranka flacijancev.
280
6. Pravtako zavračamo in obsojamo tudi zmoto entuziastov, ki si
izmišljujejo, da Bog brez sredstev (neposredno), brez poslušanja Božje
besede, tudi brez uporabe svetih zakramentov razsvetljuje ljudi in jih
dela pravične in zveličane.29
[…]
9. Pravtako [zavračamo zmotna razumevanja Luthra]: Če je doktor
Luther zapisal30, da se človekova volja v njegovem spreobrnjenju
obnaša pure passive [čisto trpno], se pravi, da ne počne prav čisto nič,
potem je to razumeti respectu divinae gratiae in accendendis novih
motibus [glede na Božjo milost, ki v nas prižiga nova gibanja], se
pravi [tako], da Duh Božji prek slišane Besede ali prek rabe zakra-
menta zgrabi človekovo voljo in nareja novo rojstvo in spreobrnjenje.
Ko je Sveti Duh enkrat to naredil in opravil in človekovo voljo
spremenil in prenovil zgolj s svojo božansko močjo in delovanjem,
potem je človekova nova volja sredstvo in orodje Boga Svetega Duha,
tako da ne le sprejema milost, temveč tudi v temu sledečih delih
Svetega Duha sodeluje.31
[Pomembno je,] da potemtakem pred človekovim spreobrnjenjem
obstojita le dva izvršujoča vzroka (efficientes causae)32, namreč Sveti
Duh in Božja beseda kot orodje Svetega Duha, s katero on nareja
»Božja pravičnost, … s katero nas dela pravične« (pogl. 7 D 1529), ne morda
človek. Vse, kar človek po koncilu zasluži s svojimi deli (pomnožitev milosti,
večno življenje), je torej navsezadnje učinkovano od Boga in darilo njegove
milosti. Božja pravičnost, ne njegova lastna pravičnost, dela človeka pravičnega.
Zato je veliko vprašanje, ali gornja obsodba nauka (št. 5) dejansko zadene
uradni nauk rimskokatoliške Cerkve.
29 Entuziasti so vsi tisti, ki menijo, da Sveti Duh deluje neposredno brez odrešnih
sredstev besede in zakramenta, v reformacijskem času denimo prekrščevalci
in spiritualisti (Seb. Frank, K. Schwenckfeld). Schwenckfeldijanci še danes
obstoje v ZDA; so mistično-spiritualistična skupina. Kaspar Schwenckfeld
(†1561) je za odločilno štel mistično vselitev Kristusa v vernika. Njegov nauk
spominja na grški neoplatonizem, denimo v sovražnosti do materije; po
Schwenckfeldu materija ne more posredovati duha, zato je zavrnil vero po
črki, zunanje obrede in institucije.
30 WA XVIII p. 697.
31 Zoper flacijansko tolmačenje Luthra.
32 S tem je zavrnjen Melanchthonov nauk o treh vzrokih novega življenja: Sv.
Duhu, Božji besedi in človeški volji (Loci praecipui theol. 1559 IV), ki so ga
prevzeli filipisti, nasprotna stranka flacijancev.
280
