Page 35 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 35
CVETKA HED@ET TÓTH
vega antičnega stališča do filozofije, ki je spomenik elementarnosti.
Tu gre predvsem za onaravljen odnos do filozofije, ki si prizadeva za
vpotegnjenost in intenziviranje življenja, in vsaka filozofija, ki živ-
ljenja ne upošteva, ga celo hromi in zatajuje, je obsojanja vredna. Po
Nietzschejevem priznanju je Schopenhauerjev človek idealen, ker je
onaravljen, ne protinaraven, in navzočnost narave pomeni ne malo
manj, ampak celo malo več humanizma. Schweitzer je pri huma-
nizmu zelo vztrajal, kajti odnos med etiko in filozofijo narave ni
preprost; zaveda se namreč nevarnosti, da etika lahko kaj hitro preide
v filozofijo narave in se tako celo ukine. Od filozofije in celotne
kulture, pa tudi od študija na akademski ravni je že Schopenhauer
pričakoval, da bo prežet s humanizmom, ki ga je v takratnem času
začel izpodrivati duh novinarstva. Nietzsche opozarja, da je filozof
vedno tudi vzgojitelj, in pripravljenost duha za to poslanstvo je
Schopenhauer izkazoval s tremi značajskimi potezami: poštenostjo,
vedrino in stanovitnostjo. Ta Schopenhauerjeva drža pomeni, da gre za
človeka, ki je trdovratni človek morale, ki je do skrajnosti upošteval
človekovo moralno svobodo, in ki naravo po antičnih vzorih vedno
sooča z etiko kot drugo človekovo naravo in ne njegovo protinaravo,
kajti etika z onaravljenostjo ne premine.
Vendar Schweitzer ugotavlja, da po letu 1882 Nietzsche postaja
protischopenhauerjanski, protikrščanski in protiutilitarističen.30 Pri
Nietzscheju tudi – podobno kot pri Schopenhauerju – z vsem izstopa
individualna etika pred družbeno, zato je zanjo prvo in odločilno
vprašanje vse etike samo, kako z njeno pomočjo priti do osebne
popolnosti in samodovršitve: »Poglobljeni med misleci novega veka –
Kant, J. G. Fichte, Nietzsche in drugi – imajo pred očmi etiko dejav-
nega samoizpopolnjevanja.«31 Vprašanje, ali bo človek postal ali ne
bo postal osebnost, je pristop, ki Schweitzerju za etično kulturo
nikakor ne zadošča. V tem je prepričljivejši Lev Nikolajevič Tolstoj, ki
je razvil etično kulturo: »Potrjeval je etično kulturo. Zanj je bila
globoka resnica, do katere je prispel v svojem doživljanju in mišljenju.
V svojih pripovedih nam omogoča podoživljati, kako je prispel do
30 Albert Schweitzer: Kultur und Ethik, str. 262.
31 Prav tam, str. 315.
33
vega antičnega stališča do filozofije, ki je spomenik elementarnosti.
Tu gre predvsem za onaravljen odnos do filozofije, ki si prizadeva za
vpotegnjenost in intenziviranje življenja, in vsaka filozofija, ki živ-
ljenja ne upošteva, ga celo hromi in zatajuje, je obsojanja vredna. Po
Nietzschejevem priznanju je Schopenhauerjev človek idealen, ker je
onaravljen, ne protinaraven, in navzočnost narave pomeni ne malo
manj, ampak celo malo več humanizma. Schweitzer je pri huma-
nizmu zelo vztrajal, kajti odnos med etiko in filozofijo narave ni
preprost; zaveda se namreč nevarnosti, da etika lahko kaj hitro preide
v filozofijo narave in se tako celo ukine. Od filozofije in celotne
kulture, pa tudi od študija na akademski ravni je že Schopenhauer
pričakoval, da bo prežet s humanizmom, ki ga je v takratnem času
začel izpodrivati duh novinarstva. Nietzsche opozarja, da je filozof
vedno tudi vzgojitelj, in pripravljenost duha za to poslanstvo je
Schopenhauer izkazoval s tremi značajskimi potezami: poštenostjo,
vedrino in stanovitnostjo. Ta Schopenhauerjeva drža pomeni, da gre za
človeka, ki je trdovratni človek morale, ki je do skrajnosti upošteval
človekovo moralno svobodo, in ki naravo po antičnih vzorih vedno
sooča z etiko kot drugo človekovo naravo in ne njegovo protinaravo,
kajti etika z onaravljenostjo ne premine.
Vendar Schweitzer ugotavlja, da po letu 1882 Nietzsche postaja
protischopenhauerjanski, protikrščanski in protiutilitarističen.30 Pri
Nietzscheju tudi – podobno kot pri Schopenhauerju – z vsem izstopa
individualna etika pred družbeno, zato je zanjo prvo in odločilno
vprašanje vse etike samo, kako z njeno pomočjo priti do osebne
popolnosti in samodovršitve: »Poglobljeni med misleci novega veka –
Kant, J. G. Fichte, Nietzsche in drugi – imajo pred očmi etiko dejav-
nega samoizpopolnjevanja.«31 Vprašanje, ali bo človek postal ali ne
bo postal osebnost, je pristop, ki Schweitzerju za etično kulturo
nikakor ne zadošča. V tem je prepričljivejši Lev Nikolajevič Tolstoj, ki
je razvil etično kulturo: »Potrjeval je etično kulturo. Zanj je bila
globoka resnica, do katere je prispel v svojem doživljanju in mišljenju.
V svojih pripovedih nam omogoča podoživljati, kako je prispel do
30 Albert Schweitzer: Kultur und Ethik, str. 262.
31 Prav tam, str. 315.
33
