Page 36 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 36
RAZPRAVE, [TUDIJE
spoznanja prave človečnosti in preproste vernosti.«32 In ta etika, tudi
ko se sklicuje na krščanstvo, ni razvita kot kak sistematski socialni
idealizem, ampak kot živo, živeto življenje, sledi predanosti življenju.
Misli, ki jih je Tolstoj razvijal v svojih Izpovedih, so zato učinkovale
kot »lava zgodnjega krščanstva na sodobno krščanstvo«.33 Tudi v
razvoju socialnega nauka družbe, socializma še posebej, Schweitzer
pri Edvardu Bernsteinu in takratnih socialdemokratih prepoznava
etično držo, njihov »močni etični idealizem«,34 ki ga urejena družba
zelo potrebuje. Schweitzer je od etike pričakoval – z usmerjenostjo
navznoter – človekovo individualno samodovršitev, celo popolnost,
in kar posameznega človeka sploh dela za osebnost takó, da je nosilec
vrednot in da – z usmerjenostjo navzven – sočasno potrjuje svet in
življenje v njem.
Seveda ostaja glede na avtorefleksijo Schweitzerjeve prehojene poti
takrat, ko posebej izpostavlja Nietzscheja in Tolstoja, morda še kaj
primerljivega glede njunega življenjskega stila, namreč umik, pobeg,
odhod v divjino. Vsaj po Tolstojevem vzoru mužik beži v prostranstvo
stepe, divjo naravo, da uteče družbeno ustaljenim pravilom življenja,
ki življenja z ničimer več ne potrjujejo, ampak ga samo dušijo. Prav
tak eskapizem usmerja intelektualca, da gre na Kavkaz, in pred nami
so življenjske zgodbe, ki odkrivajo junakovo etično držo, določeno z
močjo notranjosti, ki si prizadeva bivati v soglasju z zunanjim svetom,
in eksodus duše začuti, da je v svetu včasih še možno domovanje, ki
se začne najprej samo s tem, da življenju rečeš da. Posamična dejstva
iz Schweitzerjevega življenja kažejo, da je zelo pozorno negoval svojo
dovzetnost in odprtost za dogajanje v svoji bližini, prepovedal si je
otopeti in vse to mu je omogočala kar najintenzivnejša dejavnost na
različnih področjih. Vsekakor so glasba, teologija, filozofija in me-
dicina kot trajni oporniki njegove drže, da ne otopi in da neguje
plemenitost vse do konca svojega življenja. Tako je njegove nazore, ki
jih povzemamo v oznako spoštovanje do življenja, mogoče označiti tudi
za etiko predanosti življenju. Kot da bi ga ta vsak trenutek ohranjala
32 Albert Schweitzer: Die Entstehung der Lehre der Erfurcht vor dem Leben und ihre
Bedeutung für unsere Kultur, str. 15
33 Albert Schweitzer: Kultur und Ethik, str. 251.
34 Prav tam.
34
spoznanja prave človečnosti in preproste vernosti.«32 In ta etika, tudi
ko se sklicuje na krščanstvo, ni razvita kot kak sistematski socialni
idealizem, ampak kot živo, živeto življenje, sledi predanosti življenju.
Misli, ki jih je Tolstoj razvijal v svojih Izpovedih, so zato učinkovale
kot »lava zgodnjega krščanstva na sodobno krščanstvo«.33 Tudi v
razvoju socialnega nauka družbe, socializma še posebej, Schweitzer
pri Edvardu Bernsteinu in takratnih socialdemokratih prepoznava
etično držo, njihov »močni etični idealizem«,34 ki ga urejena družba
zelo potrebuje. Schweitzer je od etike pričakoval – z usmerjenostjo
navznoter – človekovo individualno samodovršitev, celo popolnost,
in kar posameznega človeka sploh dela za osebnost takó, da je nosilec
vrednot in da – z usmerjenostjo navzven – sočasno potrjuje svet in
življenje v njem.
Seveda ostaja glede na avtorefleksijo Schweitzerjeve prehojene poti
takrat, ko posebej izpostavlja Nietzscheja in Tolstoja, morda še kaj
primerljivega glede njunega življenjskega stila, namreč umik, pobeg,
odhod v divjino. Vsaj po Tolstojevem vzoru mužik beži v prostranstvo
stepe, divjo naravo, da uteče družbeno ustaljenim pravilom življenja,
ki življenja z ničimer več ne potrjujejo, ampak ga samo dušijo. Prav
tak eskapizem usmerja intelektualca, da gre na Kavkaz, in pred nami
so življenjske zgodbe, ki odkrivajo junakovo etično držo, določeno z
močjo notranjosti, ki si prizadeva bivati v soglasju z zunanjim svetom,
in eksodus duše začuti, da je v svetu včasih še možno domovanje, ki
se začne najprej samo s tem, da življenju rečeš da. Posamična dejstva
iz Schweitzerjevega življenja kažejo, da je zelo pozorno negoval svojo
dovzetnost in odprtost za dogajanje v svoji bližini, prepovedal si je
otopeti in vse to mu je omogočala kar najintenzivnejša dejavnost na
različnih področjih. Vsekakor so glasba, teologija, filozofija in me-
dicina kot trajni oporniki njegove drže, da ne otopi in da neguje
plemenitost vse do konca svojega življenja. Tako je njegove nazore, ki
jih povzemamo v oznako spoštovanje do življenja, mogoče označiti tudi
za etiko predanosti življenju. Kot da bi ga ta vsak trenutek ohranjala
32 Albert Schweitzer: Die Entstehung der Lehre der Erfurcht vor dem Leben und ihre
Bedeutung für unsere Kultur, str. 15
33 Albert Schweitzer: Kultur und Ethik, str. 251.
34 Prav tam.
34
