Page 38 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 38
RAZPRAVE, [TUDIJE
utemeljiti. Postati in biti etičen zahteva kar najmočnejšo miselno
zavzetost, zato je etičnost po Schweitzerju zmožnost biti zares misleč.
Kaj naj bi bilo to strahospoštovanje do življenja, Bollnow razlaga
s temle: »Kot naznanjata že dva sestavna dela besede ’Ehrfurcht’,
zaznamuje ta občutek, v primerjavi z jasnim in razvidnim upošte-
vanjem, svojstveno dvojnost: spoštovanje in strah. Spoštovanje kot
posvečeno čaščenje in strah, ali morda bolje: zadržujoča plašnost in
sram, ki preprečujeta, da bi tisto častivredno poškodovali ali se mu
sploh preveč in netaktno približali, sta tu povezana na težko pregle-
den način. V strahospoštovanju je nekaj svojstveno temnega, kar kaže
na zgodnje arhaične plasti našega bivanja in spominja na racio-
nalnemu mišljenju težko dojemljivo prepoved poseganja v ’tabu’.«39
Omeniti velja tudi njegov kritični pomislek, da je (straho)spoštovanje
»pojem, ki je udomačen v religiozni sferi in označuje vrsto čustvenega
odnosa, ne pa norme, ki bi določala delovanje, in že zato ni povsem
neproblematično, kako lahko iz tega pojma izpeljemo neko nravstve-
no načelo«.40 Ta ugotovitev vsekakor ne velja za Schweitzerja, kajti ta
pojem pomeni načelo delovanja oziroma kar sokratovsko sovpadanje
teoretičnega in praktičnega načela v neločljivo celoto. Skratka: kar
mislim in vem, to tudi počnem, udejanjam in živim! Ta dejavna
resnica, ki je z vsem usmerjala Schweitzerjevo življenje, je od njega
zahtevala tudi globlji teoretski razmislek, in priznati mu je treba, da
je v tem bil uspešen. Očitki nekaterih njegovih kritikov, da se mu pri
tem ni posrečilo docela izdelati normativne etike, niso pomembni,
kajti v najbolj dobesednem pomenu si Schweitzer za kaj takega sploh
ni prizadeval.
V letih 1913–1917 je Schweitzer deloval predvsem kot zdravnik v
izredno težkih pragozdnih razmerah, vendar njegov duh ni miroval:
»Tudi ko sem v sorazmerni svobodi ponovno začel svojo zdravniško
dejavnost, sem našel čas za ukvarjanje z deli o kulturi.«41 Kljub vsemu
se je čutil nevezanega in svobodnega in ta zapis o doživljanju svobode
daje njegovemu eskapizmu zelo določen pomen. Zdaj so nastajali
39 Otto Friedrich Bollnow: Zwischen Philosophie und Pädagogik. Vorträge und
Aufsätze, str. 99.
40 Prav tam.
41 Albert Schweitzer: Aus meinem Leben und Denken, str. 128.
36
utemeljiti. Postati in biti etičen zahteva kar najmočnejšo miselno
zavzetost, zato je etičnost po Schweitzerju zmožnost biti zares misleč.
Kaj naj bi bilo to strahospoštovanje do življenja, Bollnow razlaga
s temle: »Kot naznanjata že dva sestavna dela besede ’Ehrfurcht’,
zaznamuje ta občutek, v primerjavi z jasnim in razvidnim upošte-
vanjem, svojstveno dvojnost: spoštovanje in strah. Spoštovanje kot
posvečeno čaščenje in strah, ali morda bolje: zadržujoča plašnost in
sram, ki preprečujeta, da bi tisto častivredno poškodovali ali se mu
sploh preveč in netaktno približali, sta tu povezana na težko pregle-
den način. V strahospoštovanju je nekaj svojstveno temnega, kar kaže
na zgodnje arhaične plasti našega bivanja in spominja na racio-
nalnemu mišljenju težko dojemljivo prepoved poseganja v ’tabu’.«39
Omeniti velja tudi njegov kritični pomislek, da je (straho)spoštovanje
»pojem, ki je udomačen v religiozni sferi in označuje vrsto čustvenega
odnosa, ne pa norme, ki bi določala delovanje, in že zato ni povsem
neproblematično, kako lahko iz tega pojma izpeljemo neko nravstve-
no načelo«.40 Ta ugotovitev vsekakor ne velja za Schweitzerja, kajti ta
pojem pomeni načelo delovanja oziroma kar sokratovsko sovpadanje
teoretičnega in praktičnega načela v neločljivo celoto. Skratka: kar
mislim in vem, to tudi počnem, udejanjam in živim! Ta dejavna
resnica, ki je z vsem usmerjala Schweitzerjevo življenje, je od njega
zahtevala tudi globlji teoretski razmislek, in priznati mu je treba, da
je v tem bil uspešen. Očitki nekaterih njegovih kritikov, da se mu pri
tem ni posrečilo docela izdelati normativne etike, niso pomembni,
kajti v najbolj dobesednem pomenu si Schweitzer za kaj takega sploh
ni prizadeval.
V letih 1913–1917 je Schweitzer deloval predvsem kot zdravnik v
izredno težkih pragozdnih razmerah, vendar njegov duh ni miroval:
»Tudi ko sem v sorazmerni svobodi ponovno začel svojo zdravniško
dejavnost, sem našel čas za ukvarjanje z deli o kulturi.«41 Kljub vsemu
se je čutil nevezanega in svobodnega in ta zapis o doživljanju svobode
daje njegovemu eskapizmu zelo določen pomen. Zdaj so nastajali
39 Otto Friedrich Bollnow: Zwischen Philosophie und Pädagogik. Vorträge und
Aufsätze, str. 99.
40 Prav tam.
41 Albert Schweitzer: Aus meinem Leben und Denken, str. 128.
36
