Page 40 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 40
RAZPRAVE, [TUDIJE
omenjeno krizno stanje. Prihajajoča vojna in poznejši izbruh vojne,
ko so ga celo v Afriki priprli in mu omejili gibanje, so samo dodatni
razlogi, zakaj je sklenil razmišljati o temeljih naše kulture in o tem,
kaj je znotraj kulture zatajilo celo tako zelo, da je olajšalo nastop
vojne – in kot vemo, v svojem življenju je moral biti priča kar dvema.
Je za njun pojav lahko govoriti o soodgovornosti kulture za to, kar se
je v vojnah – obeh – dogajalo in kar bi se nikdar sploh ne smelo?
Posredno, sicer zelo posredno Schweitzer razmišlja v tej smeri.
Povsem na začetku svojega filozofsko najpomembnejšega dela z
naslovom Kultura in etika, izdanega leta 1923 v dveh delih, v prvem z
naslovom Kulturna filozofija z uvodnimi razmišljanji ugotavlja, da je
naš čas zaznamoval zaton kulture in vojna je bila samo posledica tega.
Zato trdi: »Oddaljili smo se od kulture, ker med nami ni bil več navzoč
razmislek o njej. Na prelomu stoletja je pod najrazličnejšimi naslovi
izšla vrsta del o naši kulturi. Ker so bila podvržena skrivnemu geslu,
se niso spoprijela z določitvijo stanja našega duhovnega življenja,
temveč so se zanimala izključno za to, kako naj bi to postalo zgodo-
vinsko. Na reliefni karti kulture so nam vrisali opažene in iznajdene
poti, ki so vodile po hribih in dolinah zgodovinskega terena iz
renesanse proti 20. stoletju. Historični smisel avtorjev je žel zmago-
slavje. Količina, ki so jo preučili, je občutila zadovoljstvo, da je svojo
kulturo lahko zaobjela kot organski proizvod tako mnogih, skozi
stoletja učinkujočih duhovnih in socialnih moči. Toda nihče ni
zabeležil inventarja našega duhovnega življenja. Nihče ga ni preveril
v plemenitosti nazorskosti in v energiji za resničen napredek.«46
Kot razberemo iz njegovih kritičnih razmišljanj, je bila kultura
potisnjena v ozadje predvsem zaradi pojma napredka, ki se je vse
preveč omejeval na tehnični napredek, teorija pa je v glavnem sledila
samo pojmu zgodovine oziroma historizmu. Kot vemo, je historizem
relativizem, ki seveda ni ravno daleč od česa nihilističnega. Ustvarjalni
duh v filozofiji je popustil celo tako zelo, da je »filozofija postala
skoraj zgodovina filozofije«, in zato je »vedno bolj filozofija brez
mišljenja. Sicer je premišljevala o izsledkih posameznih znanosti, toda
izgubila je elementarno mišljenje.«47 To, kar imenuje Schweitzer
46 Albert Schweitzer: Kultur und Ethik, str. 15.
47 Prav tam, str. 20.
38
omenjeno krizno stanje. Prihajajoča vojna in poznejši izbruh vojne,
ko so ga celo v Afriki priprli in mu omejili gibanje, so samo dodatni
razlogi, zakaj je sklenil razmišljati o temeljih naše kulture in o tem,
kaj je znotraj kulture zatajilo celo tako zelo, da je olajšalo nastop
vojne – in kot vemo, v svojem življenju je moral biti priča kar dvema.
Je za njun pojav lahko govoriti o soodgovornosti kulture za to, kar se
je v vojnah – obeh – dogajalo in kar bi se nikdar sploh ne smelo?
Posredno, sicer zelo posredno Schweitzer razmišlja v tej smeri.
Povsem na začetku svojega filozofsko najpomembnejšega dela z
naslovom Kultura in etika, izdanega leta 1923 v dveh delih, v prvem z
naslovom Kulturna filozofija z uvodnimi razmišljanji ugotavlja, da je
naš čas zaznamoval zaton kulture in vojna je bila samo posledica tega.
Zato trdi: »Oddaljili smo se od kulture, ker med nami ni bil več navzoč
razmislek o njej. Na prelomu stoletja je pod najrazličnejšimi naslovi
izšla vrsta del o naši kulturi. Ker so bila podvržena skrivnemu geslu,
se niso spoprijela z določitvijo stanja našega duhovnega življenja,
temveč so se zanimala izključno za to, kako naj bi to postalo zgodo-
vinsko. Na reliefni karti kulture so nam vrisali opažene in iznajdene
poti, ki so vodile po hribih in dolinah zgodovinskega terena iz
renesanse proti 20. stoletju. Historični smisel avtorjev je žel zmago-
slavje. Količina, ki so jo preučili, je občutila zadovoljstvo, da je svojo
kulturo lahko zaobjela kot organski proizvod tako mnogih, skozi
stoletja učinkujočih duhovnih in socialnih moči. Toda nihče ni
zabeležil inventarja našega duhovnega življenja. Nihče ga ni preveril
v plemenitosti nazorskosti in v energiji za resničen napredek.«46
Kot razberemo iz njegovih kritičnih razmišljanj, je bila kultura
potisnjena v ozadje predvsem zaradi pojma napredka, ki se je vse
preveč omejeval na tehnični napredek, teorija pa je v glavnem sledila
samo pojmu zgodovine oziroma historizmu. Kot vemo, je historizem
relativizem, ki seveda ni ravno daleč od česa nihilističnega. Ustvarjalni
duh v filozofiji je popustil celo tako zelo, da je »filozofija postala
skoraj zgodovina filozofije«, in zato je »vedno bolj filozofija brez
mišljenja. Sicer je premišljevala o izsledkih posameznih znanosti, toda
izgubila je elementarno mišljenje.«47 To, kar imenuje Schweitzer
46 Albert Schweitzer: Kultur und Ethik, str. 15.
47 Prav tam, str. 20.
38
