Page 41 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 41
CVETKA HED@ET TÓTH
»krivda filozofije za propad kulture«, povzema še v ugotovitev: »Pri
vsej vednosti se je odtujila od sveta. Življenjski problemi, s katerimi
so se ukvarjali ljudje in doba, niso imeli nobene vloge v njeni dejav-
nosti. Njena pot je tekla zunaj poti splošnega duhovnega življenja.
Tako kot na tej poti ni dobila nobene spodbude, ji tudi sama ni dala
nobene. Ker se ni ukvarjala s temeljnimi problemi, ni proizvedla
nobene oblike elementarne filozofije, ki bi se razvila v popularno
filozofijo.«48 Po tej plati bi veljalo Schweitzerjevo filozofijo označe-
vati kar za elementarno in k tej elementarnosti sodi načelo volje
oziroma filozofija življenja, kakor so jo razumeli njeni protagonisti.
Kot da je na svojevrsten način pred nami moderna, ki združuje razsvet-
ljenstvo in romantiko, racionalizem in vitalizem, vse z očitno željo
priti do nečesa elementarnega.
Ravno zaradi te elementarnosti Schweitzer priznava: »Če je bila
moja filozofija spoštovanja do življenja označena kot sinteza Schopen-
hauerja in Nietzscheja, tej označbi nimam česa dodati. S Schopenhauer-
jem ima skupno to, da se odpoveduje vsakršni pojasnitvi sveta in da
človeka pušča podvrženega skrivnostnemu dogajanju, polnemu trp-
ljenja. Z Nietzschejem se ujema v pritrjevanju svetu in življenju ter v
spoznanju, da mora biti etika v vsakem primeru povezana s pritrje-
vanjem svetu in življenju. Schopenhauer in Nietzsche sta oba velika
elementarna misleca sodobnega časa. Neposredno sta doživela in
postavila strahovit problem našega obnašanja do nas samih in do
sveta. Oba sta bila globoko etična misleca, pri čemer sta etiko, v
nasprotju s pokornimi etiki koristnosti, razumela kot obnašanje iz
naše notranje nujnosti, ki stremi k dovršitvi osebnosti. Vse obetajoče
mišljenje se torej mora nekako prikazati kot sinteza Schopenhauerja
in Nietzscheja.«49 Vendar je to sinteza, ki je v Schweitzerjevem primeru
dala povsem lastno identiteto, lastno elementarnost, ki nikakor ni
grobi seštevek po pravilu malo od tod in še malo od tam.
Na vprašanje, zakaj so sile in moči kulture onemele, se izpraznile,
celo izničile, Schweitzer odgovarja: »Obdobje razsvetljenstva in racio-
48 Prav tam.
49 Albert Schweitzer: Selbstdarstellung, nav. iz Albert Schweitzer: Das Christentum
und die Weltreligionen. Zwei Aufsätze zur Religionsphilosophie (ur. Ulrich Neuen-
schwander), Beck, München 1978, str. 97–98.
39
»krivda filozofije za propad kulture«, povzema še v ugotovitev: »Pri
vsej vednosti se je odtujila od sveta. Življenjski problemi, s katerimi
so se ukvarjali ljudje in doba, niso imeli nobene vloge v njeni dejav-
nosti. Njena pot je tekla zunaj poti splošnega duhovnega življenja.
Tako kot na tej poti ni dobila nobene spodbude, ji tudi sama ni dala
nobene. Ker se ni ukvarjala s temeljnimi problemi, ni proizvedla
nobene oblike elementarne filozofije, ki bi se razvila v popularno
filozofijo.«48 Po tej plati bi veljalo Schweitzerjevo filozofijo označe-
vati kar za elementarno in k tej elementarnosti sodi načelo volje
oziroma filozofija življenja, kakor so jo razumeli njeni protagonisti.
Kot da je na svojevrsten način pred nami moderna, ki združuje razsvet-
ljenstvo in romantiko, racionalizem in vitalizem, vse z očitno željo
priti do nečesa elementarnega.
Ravno zaradi te elementarnosti Schweitzer priznava: »Če je bila
moja filozofija spoštovanja do življenja označena kot sinteza Schopen-
hauerja in Nietzscheja, tej označbi nimam česa dodati. S Schopenhauer-
jem ima skupno to, da se odpoveduje vsakršni pojasnitvi sveta in da
človeka pušča podvrženega skrivnostnemu dogajanju, polnemu trp-
ljenja. Z Nietzschejem se ujema v pritrjevanju svetu in življenju ter v
spoznanju, da mora biti etika v vsakem primeru povezana s pritrje-
vanjem svetu in življenju. Schopenhauer in Nietzsche sta oba velika
elementarna misleca sodobnega časa. Neposredno sta doživela in
postavila strahovit problem našega obnašanja do nas samih in do
sveta. Oba sta bila globoko etična misleca, pri čemer sta etiko, v
nasprotju s pokornimi etiki koristnosti, razumela kot obnašanje iz
naše notranje nujnosti, ki stremi k dovršitvi osebnosti. Vse obetajoče
mišljenje se torej mora nekako prikazati kot sinteza Schopenhauerja
in Nietzscheja.«49 Vendar je to sinteza, ki je v Schweitzerjevem primeru
dala povsem lastno identiteto, lastno elementarnost, ki nikakor ni
grobi seštevek po pravilu malo od tod in še malo od tam.
Na vprašanje, zakaj so sile in moči kulture onemele, se izpraznile,
celo izničile, Schweitzer odgovarja: »Obdobje razsvetljenstva in racio-
48 Prav tam.
49 Albert Schweitzer: Selbstdarstellung, nav. iz Albert Schweitzer: Das Christentum
und die Weltreligionen. Zwei Aufsätze zur Religionsphilosophie (ur. Ulrich Neuen-
schwander), Beck, München 1978, str. 97–98.
39
