Page 43 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 43
CVETKA HED@ET TÓTH
vprašanje, ali ni njegov eskapizem kot izbrani življenjski slog posle-
dica uvida v skrajno razdiralno vlogo nacionalizma, ki se mu je lahko
izognil samo v »divjini« Afrike. V času nastajanja nacionalnih držav v
vzhodni Evropi po letu 1989, tj. od sesutja socializma boljševiškega
izvora, je spet aktualno vprašanje, kako je z odnosom med nacional-
nim in internacionalnim, kajti v zdajšnjem času globalizacije in
internetne komunikacije – kot enak med enakimi – biti svetovljansko
usmerjen naj ne bi pomenilo izginotja kakega naroda in njegove
nacionalne kulture v talilniku tega nadnacionalnega. In tu smo na
težki preizkušnji, brez dokončnih jamstev za uspeh, v katerega še
vedno vsi verjamemo. Vemo tudi, da če se stvari izgrajujejo preveč s
političnimi sredstvi, potem se kaj rade sesujejo, kajti politika sama
ima to čudno lastnost, da se na njenem področju nič ne nadgrajuje,
lahko pa marsikaj pokoplje.
Enega izmed najmočnejših razlogov za krizo kulture, vsaj v naših,
evropskih razmerah, je Schweitzer prepoznal v začetnem času svojega
bivanja v Afriki, kar potrjuje njegov zapis, objavljen v delu Iz mojega
življenja in mišljenja v XIII. poglavju z naslovom Prvo delovanje v Afriki:
1913–1917. Ravno stik s popolnoma drugačnimi razmerami, kot so
evropske, ga je pripeljal do kritičnih uvidov glede kriznega stanja
kulture. Razlog za to je po njegovem v svetovnonazorski razsežnosti:
»Z delom mi je postala jasna povezava med kulturo in svetovnim
nazorom. Spoznal sem, da katastrofa kulture izvira iz katastrofe
svetovnega nazora. Ideali resnične kulture so postali nemočni, ker
smo postopoma prišli ob idealistični svetovni nazor, iz katerega
izvirajo. Vsa dogajanja v ljudstvih in človeštvu izhajajo iz duhovnih, v
svetovnem nazoru podanih vzrokov.«53 Kaj sledi iz tega?
Tukaj si Schweitzer najprej kritično zastavlja vprašanje, kaj kultura
sploh je. Osebno razume, da je v kulturi najbistvenejša njena etična
razsežnost, in kot taka predstavlja tudi možnost etične dovršitve
znotraj družbe. Če se sprašujemo, kaj je vsebina te etike, potem je več
kot očitno, da nimamo opraviti z nekim dokončno sklenjenim nau-
kom, celo sistemom, ampak da je to etika, ki učinkuje predvsem kot
etičnost. To pomeni, da je nekaj dejavnega, kot odgovornost, ki nima
53 Albert Schweitzer: Aus meinem Leben und Denken, str. 129.
41
vprašanje, ali ni njegov eskapizem kot izbrani življenjski slog posle-
dica uvida v skrajno razdiralno vlogo nacionalizma, ki se mu je lahko
izognil samo v »divjini« Afrike. V času nastajanja nacionalnih držav v
vzhodni Evropi po letu 1989, tj. od sesutja socializma boljševiškega
izvora, je spet aktualno vprašanje, kako je z odnosom med nacional-
nim in internacionalnim, kajti v zdajšnjem času globalizacije in
internetne komunikacije – kot enak med enakimi – biti svetovljansko
usmerjen naj ne bi pomenilo izginotja kakega naroda in njegove
nacionalne kulture v talilniku tega nadnacionalnega. In tu smo na
težki preizkušnji, brez dokončnih jamstev za uspeh, v katerega še
vedno vsi verjamemo. Vemo tudi, da če se stvari izgrajujejo preveč s
političnimi sredstvi, potem se kaj rade sesujejo, kajti politika sama
ima to čudno lastnost, da se na njenem področju nič ne nadgrajuje,
lahko pa marsikaj pokoplje.
Enega izmed najmočnejših razlogov za krizo kulture, vsaj v naših,
evropskih razmerah, je Schweitzer prepoznal v začetnem času svojega
bivanja v Afriki, kar potrjuje njegov zapis, objavljen v delu Iz mojega
življenja in mišljenja v XIII. poglavju z naslovom Prvo delovanje v Afriki:
1913–1917. Ravno stik s popolnoma drugačnimi razmerami, kot so
evropske, ga je pripeljal do kritičnih uvidov glede kriznega stanja
kulture. Razlog za to je po njegovem v svetovnonazorski razsežnosti:
»Z delom mi je postala jasna povezava med kulturo in svetovnim
nazorom. Spoznal sem, da katastrofa kulture izvira iz katastrofe
svetovnega nazora. Ideali resnične kulture so postali nemočni, ker
smo postopoma prišli ob idealistični svetovni nazor, iz katerega
izvirajo. Vsa dogajanja v ljudstvih in človeštvu izhajajo iz duhovnih, v
svetovnem nazoru podanih vzrokov.«53 Kaj sledi iz tega?
Tukaj si Schweitzer najprej kritično zastavlja vprašanje, kaj kultura
sploh je. Osebno razume, da je v kulturi najbistvenejša njena etična
razsežnost, in kot taka predstavlja tudi možnost etične dovršitve
znotraj družbe. Če se sprašujemo, kaj je vsebina te etike, potem je več
kot očitno, da nimamo opraviti z nekim dokončno sklenjenim nau-
kom, celo sistemom, ampak da je to etika, ki učinkuje predvsem kot
etičnost. To pomeni, da je nekaj dejavnega, kot odgovornost, ki nima
53 Albert Schweitzer: Aus meinem Leben und Denken, str. 129.
41
