Page 44 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 44
RAZPRAVE, [TUDIJE
meja, skratka kot neomejeno razširjena odgovornost. Praktična filo-
zofija s tem dobiva veljavo in etika postaja ne samo vedno pomemb-
nejša – v marsičem je še pomembnejše vprašanje odnosa med teorijo
in prakso, njuna enotnost, ki je bila Schweitzerjev življenjski program.
Vsak duhovni in materialni napredek vključuje določen kulturni
pomen in volja do kulture je univerzalna volja do napredka.
Toda resničen napredek je samo takrat in zgolj tam, kjer etika ni
onemela, zato ni sprejemljivo prepričanje, da za napredek zadošča
znanje kot táko. »Človeškemu rodu, ki se je predal veri v imanenten,
v določeni meri v sámo in naravno uresničljiv napredek in je mislil,
da ni treba več zadovoljevati etičnih idealov, temveč da je možno
napredovati s samim znanjem in vednostjo, je položaj, v katerega je
zato zašel, dostavil grozljiv dokaz zmote, v kateri je bil.«54 Kriza
kulture je nastala zaradi izpada etičnih idealov, zato je treba okrepiti
nazorskost, ki se utemeljuje z določenimi ideali, in ugotavlja: »Edini
možni izhod iz kaosa je, da se s kulturnim svetovnim nazorom pod
vodstvom v njej danih idealov ponovno povrnemo k resnični kulturi.
Kakšne vrste pa je svetovni nazor, v katerem sta univerzalna in etična
volja utemeljeni druga z drugo in povezani druga z drugo? Ta je v
etičnem potrjevanju sveta in življenja.«55 Pri tem tudi skuša natančno
razložiti, kaj je potrjevanje sveta in življenja in kaj vodi k etiki. »K etiki
spada etika trpečega samoizpopolnjevanja v notranji osvoboditvi od
sveta (resignacija), etika dejavnega izpopolnjevanja v etičnem obna-
šanju človeka do človeka in etika etične družbe. Etika je torej široko
razvejena tonska lestvica. Iz še ne etičnega štrli tam, kjer začenjamo
resignacijske tresljaje zaznavati kot tone etične resignacije. V vedno
bolj živem valovanju preide iz resignacijske etike v etiko dejavnega
samoizpopolnjevanja. Navzgor teče v že bolj ali manj kot šumi učin-
kujočih tonih etike družbe in nazadnje izzveni samo še v pogojno
etičnih, zakonskih zapovedih družbe.«56 Tako je očitno, da Schweitzer
povezuje etiko z razvitim čutom za red. Ta red, ki kot kultura življenje
najbolj osredinja, pomeni sovpadanje človekovega notranjega, oseb-
nega reda z zunanjim, družbenim in obojega v kozmični, tj. svetovni
54 Prav tam.
55 Prav tam.
56 Albert Schweitzer: Kultur und Ethik, str. 315.
42
meja, skratka kot neomejeno razširjena odgovornost. Praktična filo-
zofija s tem dobiva veljavo in etika postaja ne samo vedno pomemb-
nejša – v marsičem je še pomembnejše vprašanje odnosa med teorijo
in prakso, njuna enotnost, ki je bila Schweitzerjev življenjski program.
Vsak duhovni in materialni napredek vključuje določen kulturni
pomen in volja do kulture je univerzalna volja do napredka.
Toda resničen napredek je samo takrat in zgolj tam, kjer etika ni
onemela, zato ni sprejemljivo prepričanje, da za napredek zadošča
znanje kot táko. »Človeškemu rodu, ki se je predal veri v imanenten,
v določeni meri v sámo in naravno uresničljiv napredek in je mislil,
da ni treba več zadovoljevati etičnih idealov, temveč da je možno
napredovati s samim znanjem in vednostjo, je položaj, v katerega je
zato zašel, dostavil grozljiv dokaz zmote, v kateri je bil.«54 Kriza
kulture je nastala zaradi izpada etičnih idealov, zato je treba okrepiti
nazorskost, ki se utemeljuje z določenimi ideali, in ugotavlja: »Edini
možni izhod iz kaosa je, da se s kulturnim svetovnim nazorom pod
vodstvom v njej danih idealov ponovno povrnemo k resnični kulturi.
Kakšne vrste pa je svetovni nazor, v katerem sta univerzalna in etična
volja utemeljeni druga z drugo in povezani druga z drugo? Ta je v
etičnem potrjevanju sveta in življenja.«55 Pri tem tudi skuša natančno
razložiti, kaj je potrjevanje sveta in življenja in kaj vodi k etiki. »K etiki
spada etika trpečega samoizpopolnjevanja v notranji osvoboditvi od
sveta (resignacija), etika dejavnega izpopolnjevanja v etičnem obna-
šanju človeka do človeka in etika etične družbe. Etika je torej široko
razvejena tonska lestvica. Iz še ne etičnega štrli tam, kjer začenjamo
resignacijske tresljaje zaznavati kot tone etične resignacije. V vedno
bolj živem valovanju preide iz resignacijske etike v etiko dejavnega
samoizpopolnjevanja. Navzgor teče v že bolj ali manj kot šumi učin-
kujočih tonih etike družbe in nazadnje izzveni samo še v pogojno
etičnih, zakonskih zapovedih družbe.«56 Tako je očitno, da Schweitzer
povezuje etiko z razvitim čutom za red. Ta red, ki kot kultura življenje
najbolj osredinja, pomeni sovpadanje človekovega notranjega, oseb-
nega reda z zunanjim, družbenim in obojega v kozmični, tj. svetovni
54 Prav tam.
55 Prav tam.
56 Albert Schweitzer: Kultur und Ethik, str. 315.
42
