Page 46 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 46
RAZPRAVE, [TUDIJE
človek s sredstvi tehnike življenje uničeval in nikakor ne ohranjal.
Doživljanje narave v pragozdu, kjer je v Gabonu živel, ga je vsega
prevzelo, celo tako, da je podvomil v temelje zahodne kulture; vse
naučeno iz etike ga je zapustilo. Tudi vse do takrat izoblikovane
predstave o dobrem so začele učinkovati docela neživljenjsko, brez
vsakršne vsebine, izpraznjene prvinskosti in kot take niso vodile do
življenja in sveta, še manj so ju potrjevale. Kot da bi bil pred njim
Nietzsche, ki je svojo etiko nadgrajeval na ugotovitvi, kako je bila
narava v imenu napredka izrinjena, ponižana in v primerjavi z duhom
pripoznana za manj vredno in zgolj v službi služenja človeku. To
pomeni, da smo naravo preveč izkoriščali in si jo podrejali.
Kaj storiti?
Več kot očitno si je Schweitzer prizadeval doseči živo življenje, ki
ga prežema zavest o odgovornosti za vso svetovno bit in za življenje v
njej, v prav vsaki pojavni obliki. Tukaj ne gre za življenje, o katerem
razmišljam znotraj akademskih vrst in pridigam s prižnice na podlagi
nečesa naučenega, ampak prisluhnem najprej svoji notranjosti. To
pomeni ozaveščanje občutja prvobitnosti, elementarnosti, ki je v vsakem
človeku; notranjost je tako celo pot za dojemanje bistva sveta, vsak
pojav v njem je tesno povezan z drugim, soodvisnost je tolikšna, da je
podlaga za povsem naravno hermenevtiko vsega bivajočega. Celo za
najneposrednejše branje iz knjige sveta gre, za občuteno ozaveščanje
in samoozaveščanje, da je vse eno in eno vse, vendar – kakor izhaja iz
Schweitzerjevega življenjskega prispevka – to načelo ni toliko racio-
nalne, ampak prej izrazito volitivne narave in nehote spominja na kaj
panteističnega, kajti etika samodovršitve v pomenu predanosti življe-
nju mora »postati kozmična«.60 To so tisti deli Schweitzerjeve filozo-
fije, ki vedno znova dokazujejo trajno navzočnost filozofije življenja
v njegovi misli in dojemanje metafizike kot prizemljene metafizike,
ki, če sledimo temu, da je človek animal metaphysicum, pomeni, da
najprej izhajamo iz človekove notranjosti in nikakor ne iz platoni-
stičnega zasvetovja. Ne racionalistično, ampak volitivno načelo z vsem
dosega temelje svetovne biti in življenja. Filozofiji kot »voditeljici in
ohranjevalki občega uma«61 pripada prednostno in izjemno mesto. S
60 Prav tam, str. 320.
61 Prav tam, str. 21.
44
človek s sredstvi tehnike življenje uničeval in nikakor ne ohranjal.
Doživljanje narave v pragozdu, kjer je v Gabonu živel, ga je vsega
prevzelo, celo tako, da je podvomil v temelje zahodne kulture; vse
naučeno iz etike ga je zapustilo. Tudi vse do takrat izoblikovane
predstave o dobrem so začele učinkovati docela neživljenjsko, brez
vsakršne vsebine, izpraznjene prvinskosti in kot take niso vodile do
življenja in sveta, še manj so ju potrjevale. Kot da bi bil pred njim
Nietzsche, ki je svojo etiko nadgrajeval na ugotovitvi, kako je bila
narava v imenu napredka izrinjena, ponižana in v primerjavi z duhom
pripoznana za manj vredno in zgolj v službi služenja človeku. To
pomeni, da smo naravo preveč izkoriščali in si jo podrejali.
Kaj storiti?
Več kot očitno si je Schweitzer prizadeval doseči živo življenje, ki
ga prežema zavest o odgovornosti za vso svetovno bit in za življenje v
njej, v prav vsaki pojavni obliki. Tukaj ne gre za življenje, o katerem
razmišljam znotraj akademskih vrst in pridigam s prižnice na podlagi
nečesa naučenega, ampak prisluhnem najprej svoji notranjosti. To
pomeni ozaveščanje občutja prvobitnosti, elementarnosti, ki je v vsakem
človeku; notranjost je tako celo pot za dojemanje bistva sveta, vsak
pojav v njem je tesno povezan z drugim, soodvisnost je tolikšna, da je
podlaga za povsem naravno hermenevtiko vsega bivajočega. Celo za
najneposrednejše branje iz knjige sveta gre, za občuteno ozaveščanje
in samoozaveščanje, da je vse eno in eno vse, vendar – kakor izhaja iz
Schweitzerjevega življenjskega prispevka – to načelo ni toliko racio-
nalne, ampak prej izrazito volitivne narave in nehote spominja na kaj
panteističnega, kajti etika samodovršitve v pomenu predanosti življe-
nju mora »postati kozmična«.60 To so tisti deli Schweitzerjeve filozo-
fije, ki vedno znova dokazujejo trajno navzočnost filozofije življenja
v njegovi misli in dojemanje metafizike kot prizemljene metafizike,
ki, če sledimo temu, da je človek animal metaphysicum, pomeni, da
najprej izhajamo iz človekove notranjosti in nikakor ne iz platoni-
stičnega zasvetovja. Ne racionalistično, ampak volitivno načelo z vsem
dosega temelje svetovne biti in življenja. Filozofiji kot »voditeljici in
ohranjevalki občega uma«61 pripada prednostno in izjemno mesto. S
60 Prav tam, str. 320.
61 Prav tam, str. 21.
44
