Page 47 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 47
CVETKA HED@ET TÓTH
tem dobiva Kantova delitev na šolski pojem filozofije (Schulbegriff) in
svetovni pojem filozofije (Weltbegriff – conceptus cosmicus) novo razsež-
nost in pomen in tako je Ernst Cassirer sam gradil svojo filozofijo
kulture na Schweitzerjevih kritičnih uvidih, kaj je pripeljalo kulturo
do samouničenja.
Cassirerjevo priznanje se glasi: »Verjamem, da si vsi mi, ki smo v
zadnjih desetletjih delali na področju teoretske filozofije, na določen
način zaslužimo Schweitzerjev očitek – pri tem ne izvzemam niti
samega sebe in se ne oproščam obtožbe. V našem prizadevanju za
šolski pojem filozofije, potopljeni v njegove zagate, ujeti v njegovo
subtilno problematiko, smo neredko in vse preveč izgubili izpred oči
njen pravi svetovni pojem. Danes nas opominjata nuja in čas, močneje
in bolj ukazovalno kot prej, da gre tudi v filozofiji znova za njene
poslednje in najvišje odločitve.«62 Zakaj takšna in tolikšna pričako-
vanja od filozofije? Očitno je bilo potrebno nekaj, čemur pravimo
sredstvo za orientacijo v svetu in življenju. Kakor Cassirer razlaga
Schweitzerja, izhaja iz tega, da filozofija naj ne bi bila toliko stroga
znanost, vednost, ampak prej v Kantovem smislu modrost sveta,
razsvetljevalka in osvetljevalka. K takšnemu razsvetljenemu umu vsaj
po Cassirerju v njegovem delu Filozofija razsvetljenstva sodi tole:
»Spoznanje narave ne vodi kratko malo v svet predmetov, ampak
postane za duha medij, znotraj katerega se ta loteva spoznanja
samega sebe.«63 Takšno spoznanje pomeni zelo določeno samospo-
znanje, ki je v etičnosti in humanosti, ta pa »potrebuje za svoje
uresničenje popularnost, zahteva jo kot nujen pogoj za to«,64 pove
Cassirer tudi s pomočjo Diderota in njegovega znanega klica »Pribli-
žajmo filozofijo ljudstvu.« 65 Cassirer se zato v svoji oceni Schweitzerja
sprašuje: »Ali sploh obstaja kaj takega kot objektivna teoretična
resnica in ali obstaja kaj takega kot to, kar so prejšnji rodovi razumeli
z idealom nravnosti, humanosti – ali obstajajo splošno povezujoče,
62 Glej Claus Günzler: Späte Begegnung: Ernst Cassirer und Albert Schweitzer.
Biographische Anmerkungen zur deutschen Kulturphilosophie, Zeitschrift für philo-
sophische Forschung 49, 1995, zv. 2, str. 315.
63 Ernst Cassirer: Filozofija razsvetljenstva, Claritas, Ljubljana 1998, str. 41.
64 Prav tam, str. 247.
65 Prav tam, str. 255.
45
tem dobiva Kantova delitev na šolski pojem filozofije (Schulbegriff) in
svetovni pojem filozofije (Weltbegriff – conceptus cosmicus) novo razsež-
nost in pomen in tako je Ernst Cassirer sam gradil svojo filozofijo
kulture na Schweitzerjevih kritičnih uvidih, kaj je pripeljalo kulturo
do samouničenja.
Cassirerjevo priznanje se glasi: »Verjamem, da si vsi mi, ki smo v
zadnjih desetletjih delali na področju teoretske filozofije, na določen
način zaslužimo Schweitzerjev očitek – pri tem ne izvzemam niti
samega sebe in se ne oproščam obtožbe. V našem prizadevanju za
šolski pojem filozofije, potopljeni v njegove zagate, ujeti v njegovo
subtilno problematiko, smo neredko in vse preveč izgubili izpred oči
njen pravi svetovni pojem. Danes nas opominjata nuja in čas, močneje
in bolj ukazovalno kot prej, da gre tudi v filozofiji znova za njene
poslednje in najvišje odločitve.«62 Zakaj takšna in tolikšna pričako-
vanja od filozofije? Očitno je bilo potrebno nekaj, čemur pravimo
sredstvo za orientacijo v svetu in življenju. Kakor Cassirer razlaga
Schweitzerja, izhaja iz tega, da filozofija naj ne bi bila toliko stroga
znanost, vednost, ampak prej v Kantovem smislu modrost sveta,
razsvetljevalka in osvetljevalka. K takšnemu razsvetljenemu umu vsaj
po Cassirerju v njegovem delu Filozofija razsvetljenstva sodi tole:
»Spoznanje narave ne vodi kratko malo v svet predmetov, ampak
postane za duha medij, znotraj katerega se ta loteva spoznanja
samega sebe.«63 Takšno spoznanje pomeni zelo določeno samospo-
znanje, ki je v etičnosti in humanosti, ta pa »potrebuje za svoje
uresničenje popularnost, zahteva jo kot nujen pogoj za to«,64 pove
Cassirer tudi s pomočjo Diderota in njegovega znanega klica »Pribli-
žajmo filozofijo ljudstvu.« 65 Cassirer se zato v svoji oceni Schweitzerja
sprašuje: »Ali sploh obstaja kaj takega kot objektivna teoretična
resnica in ali obstaja kaj takega kot to, kar so prejšnji rodovi razumeli
z idealom nravnosti, humanosti – ali obstajajo splošno povezujoče,
62 Glej Claus Günzler: Späte Begegnung: Ernst Cassirer und Albert Schweitzer.
Biographische Anmerkungen zur deutschen Kulturphilosophie, Zeitschrift für philo-
sophische Forschung 49, 1995, zv. 2, str. 315.
63 Ernst Cassirer: Filozofija razsvetljenstva, Claritas, Ljubljana 1998, str. 41.
64 Prav tam, str. 247.
65 Prav tam, str. 255.
45
