Page 48 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 48
RAZPRAVE, [TUDIJE
nadindividualne, naddržavne, nadnacionalne etične zahteve?«66 Kot
da bi bila ta stališča kritični uvid v potrebo po univerzalnem etosu
svetovnih razsežnosti in predvsem slutnja, da je kaj takega možno.
Ko sta bila Schweitzer in Cassirer v svojem najbolj ustvarjalnem
obdobju, je s Cassirerjevimi besedami to razpoloženje mogoče izraziti
s temle: »V času, ko se postavljajo taka vprašanja, filozofija ne sme
ostati ob strani, nema in nedejavna. Če kdaj, potem zdaj velja zanjo,
da se mora znova spomniti sama nase: na to, kar je in kar je bila, na
svojo sistematično temeljno namero in na svojo duhovnozgodo-
vinsko preteklost. Ni prvič, da se od filozofije zahteva, naj se spoprime
z realnim dogajanjem, – ni prvič, da se njenim zahtevam in idealom
rogajo kot praznim sanjam in utopijam. Toda tak posmeh in tak
dvom nič ne zmanjšata ali oslabita njene notranje moči, njenega
idejnega dosežka. In le če filozofija ohrani ta svoj idejni dosežek
jasnega in gotovega ter čistega, lahko upa, da lahko prav z njegovo
pomočjo znova vpliva na zunanje življenje in dogajanje. In če bi se
filozofija počutila prešibko za boj, ki ji je danes znova naložen, potem
bi ji moralo služiti v tolažbo in oporo to, da v tem boju ni več sama –
da niso le njene lastne stvari tiste, ki jih mora zastopati in braniti,
temveč gre za zadeve znanosti nasploh. Ni samo filozofija ostala brez
aspiracije do samostojne, objektivne in avtonomne resnice, marveč je
tudi sleherna posebna znanost, tako naravoslovje kot humanistika,
izgubila svojo držo in svoj smisel. Tako v našem času ne gre le za
posamičen metodični izziv, temveč za skupno duhovno usodo, ki
združuje in trdno povezuje filozofijo in posamezne znanosti.«67
Svetovljanstvo torej, ki naj korenini v filozofiji – ta je in ostaja
temelj celotne humanistike, ki je po najnovejših, izrazito funkcionali-
stičnih izobraževalnih trendih ogrožena. Tudi kulturotvornost je
nekaj, za kar je poklicana filozofija, danes celo v najširših svetovnih
okvirih, toda ne onkraj etike. Filozofija kulture prevzema svetovni
pomen in vlogo, ki je toliko bolj dobrodošla, ker smo na srečo, vsaj
deklarativno, opustili ideologizacijo mišljenja. Ideologija je vedno
sledništvo, ki uničuje čut za teorijo, brez tega čuta pa ni ne kulture in
66 Claus Günzler: Späte Begegnung: Ernst Cassirer und Albert Schweitzer. Biographische
Anmerkungen zur deutschen Kulturphilosophie, str. 315.
67 Prav tam.
46
nadindividualne, naddržavne, nadnacionalne etične zahteve?«66 Kot
da bi bila ta stališča kritični uvid v potrebo po univerzalnem etosu
svetovnih razsežnosti in predvsem slutnja, da je kaj takega možno.
Ko sta bila Schweitzer in Cassirer v svojem najbolj ustvarjalnem
obdobju, je s Cassirerjevimi besedami to razpoloženje mogoče izraziti
s temle: »V času, ko se postavljajo taka vprašanja, filozofija ne sme
ostati ob strani, nema in nedejavna. Če kdaj, potem zdaj velja zanjo,
da se mora znova spomniti sama nase: na to, kar je in kar je bila, na
svojo sistematično temeljno namero in na svojo duhovnozgodo-
vinsko preteklost. Ni prvič, da se od filozofije zahteva, naj se spoprime
z realnim dogajanjem, – ni prvič, da se njenim zahtevam in idealom
rogajo kot praznim sanjam in utopijam. Toda tak posmeh in tak
dvom nič ne zmanjšata ali oslabita njene notranje moči, njenega
idejnega dosežka. In le če filozofija ohrani ta svoj idejni dosežek
jasnega in gotovega ter čistega, lahko upa, da lahko prav z njegovo
pomočjo znova vpliva na zunanje življenje in dogajanje. In če bi se
filozofija počutila prešibko za boj, ki ji je danes znova naložen, potem
bi ji moralo služiti v tolažbo in oporo to, da v tem boju ni več sama –
da niso le njene lastne stvari tiste, ki jih mora zastopati in braniti,
temveč gre za zadeve znanosti nasploh. Ni samo filozofija ostala brez
aspiracije do samostojne, objektivne in avtonomne resnice, marveč je
tudi sleherna posebna znanost, tako naravoslovje kot humanistika,
izgubila svojo držo in svoj smisel. Tako v našem času ne gre le za
posamičen metodični izziv, temveč za skupno duhovno usodo, ki
združuje in trdno povezuje filozofijo in posamezne znanosti.«67
Svetovljanstvo torej, ki naj korenini v filozofiji – ta je in ostaja
temelj celotne humanistike, ki je po najnovejših, izrazito funkcionali-
stičnih izobraževalnih trendih ogrožena. Tudi kulturotvornost je
nekaj, za kar je poklicana filozofija, danes celo v najširših svetovnih
okvirih, toda ne onkraj etike. Filozofija kulture prevzema svetovni
pomen in vlogo, ki je toliko bolj dobrodošla, ker smo na srečo, vsaj
deklarativno, opustili ideologizacijo mišljenja. Ideologija je vedno
sledništvo, ki uničuje čut za teorijo, brez tega čuta pa ni ne kulture in
66 Claus Günzler: Späte Begegnung: Ernst Cassirer und Albert Schweitzer. Biographische
Anmerkungen zur deutschen Kulturphilosophie, str. 315.
67 Prav tam.
46
