Page 49 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 49
CVETKA HED@ET TÓTH
še manj etike. Kant, Schweitzer, Cassirer so nam samo kažipot – med
mnogimi drugimi – za izhod iz tega, s čimer nas je soočil iztek enega
najbolj spolitiziranih stoletij, to je 20. stoletja. Pri tem sploh ne gre za
opuščanje svetovnonazorskosti, kajti Schweitzer je tudi s svojim
zavestnim eskapizmom poudarjal, kako je ravno določeni svetovni
nazor vedno v ozadju kulture. Zato je od filozofije pričakoval, da bo
uspela podati optimistični nazor, vendar, in tu je mnoge prepričal,
ne iz abstraktnih teoretskih načel, ampak neposredno iz življenja
samega.
Samo občudujemo lahko njegov trezni idealizem, s katerim je znal
prisluhniti tako racionalizmu kot voluntarizmu in načelo sovpadanja
med teorijo in prakso gradil v tesni soodnosnosti med spoznanjem
in hotenjem. Zato spoznanje, kakor ga je sam razumel, lahko preide
v trajno doživljanje, kajti predanost pomeni možnost etične samodo-
vršitve in samoizpopolnjevanja. In življenje ni onkraj etike, kot je tudi
trajno Schweitzerjevo sporočilo, da etika ni proti življenju, kajti če je,
potem to ni prava etika. Etika vedno pomeni več in ne manj življenja.
Toda s Schweitzerjevim življenjskim prispevkom nikakor ne moremo
pritrjevati trenutno čaščenemu postmodernističnemu anything goes.
Pritrjevati pa moramo temu, da je življenje najbolj osredinjeno ravno
z etiko, in če je, je zares kulturotvorno. Tu ni relativizma: če bi želeli
biti moderni – zato, da smo vsem in na vse strani všeč – in trditi kaj
drugega, pač nismo na Schweitzerjevem terenu.
47
še manj etike. Kant, Schweitzer, Cassirer so nam samo kažipot – med
mnogimi drugimi – za izhod iz tega, s čimer nas je soočil iztek enega
najbolj spolitiziranih stoletij, to je 20. stoletja. Pri tem sploh ne gre za
opuščanje svetovnonazorskosti, kajti Schweitzer je tudi s svojim
zavestnim eskapizmom poudarjal, kako je ravno določeni svetovni
nazor vedno v ozadju kulture. Zato je od filozofije pričakoval, da bo
uspela podati optimistični nazor, vendar, in tu je mnoge prepričal,
ne iz abstraktnih teoretskih načel, ampak neposredno iz življenja
samega.
Samo občudujemo lahko njegov trezni idealizem, s katerim je znal
prisluhniti tako racionalizmu kot voluntarizmu in načelo sovpadanja
med teorijo in prakso gradil v tesni soodnosnosti med spoznanjem
in hotenjem. Zato spoznanje, kakor ga je sam razumel, lahko preide
v trajno doživljanje, kajti predanost pomeni možnost etične samodo-
vršitve in samoizpopolnjevanja. In življenje ni onkraj etike, kot je tudi
trajno Schweitzerjevo sporočilo, da etika ni proti življenju, kajti če je,
potem to ni prava etika. Etika vedno pomeni več in ne manj življenja.
Toda s Schweitzerjevim življenjskim prispevkom nikakor ne moremo
pritrjevati trenutno čaščenemu postmodernističnemu anything goes.
Pritrjevati pa moramo temu, da je življenje najbolj osredinjeno ravno
z etiko, in če je, je zares kulturotvorno. Tu ni relativizma: če bi želeli
biti moderni – zato, da smo vsem in na vse strani všeč – in trditi kaj
drugega, pač nismo na Schweitzerjevem terenu.
47
