Page 51 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 51
NENAD HARDI VITOROVI]
čanov zaradi svojih besed izgubilo življenje (npr. Adalbert Probst in
dr. Erich Klausener leta 1934).
Na tem mestu moramo spomniti tudi na številne Jehovove priče,
ki jih je nacionalnosocialistična mašinerija »zmlela« zaradi njihovega
zavračanja salutiranja zastavi, »nemškega pozdrava« (saluto romano z
vzklikom »Heil Hitler« ali »Sieg Heil«) in še posebej vojaške obvez-
nosti, čeprav Jehovove priče niti v svoji lastni percepciji niti za zunanji
pogled niso tvorili kakega odporniškega gibanja, ampak so bili
preprosto žrtve nacizma. V njihovi dosledno pacifistični drži, ki
vključuje tudi zavračanje slehernega malikovanja državnih simbolov,
pa je nekaj, kar nedvomno vzbuja vsaj nelagodje, če ne že kar (največ-
krat tiho) občudovanje, tako med protestanti kot med katoličani.
Takšna drža namreč spominja na poročila Jezusovih prič, da je Mesija
zavračal, da bi se on sam ali njegovi učenci s silo postavili proti zlu.
Ista drža pa je značilna tudi za del evangelijskih kristjanov, namreč
za menonite, in tudi širši javnosti danes ne more več veljati za margi-
nalni pojav kake »čudaške ločine«, saj jo zlasti v ZDA zastopajo
vplivni ali vsaj odmevni teologi, kot je npr. Stanley Hauerwas, ki ga je
leta 2001 revija Time razglasila za najboljšega ameriškega teologa, pa
Miroslav Volf in še drugi. S tem je tudi že nakazano, da je Bonhoef-
ferjeva podoba v očeh številnih lahko še kako kontroverzna in da tudi
njegova drža, čeprav zaradi navidez diametralno nasprotnega razloga,
marsikomu še danes vzbuja nelagodje.
Če je bil Bonhoeffer v zavezniških protestantskih državah in v
nekaterih njihovih večjih cerkvah (anglikanski v Veliki Britaniji,
episkopalni in luteranski v ZDA) zelo hitro razglašen za heroja in
mučenika, pa v nemških cerkvah (in Nemčiji nasploh) in tudi v celi
vrsti evangelijskih denominacij ter bolj konservativnih struj znotraj
večjih cerkva še lep čas ni bil enoglasno deležen podobne časti. Najprej
– in to je tisto, kar mnoge še danes bega – zaradi očitne problematič-
nosti svoje odločitve za sodelovanje pri uboju Hitlerja. V primerjavi s
prej omenjenim pacifizmom je videti, da gre za drugo skrajnost. Če
krščanski pacifisti ponavadi omejujejo veljavnost zapovedi podrejanja
oblastem (1 Pt 2,18) med drugim z zgoraj omenjeno vrstico iz Apd
5,29, da je Boga treba ubogati bolj kot ljudi, in zato odklanjajo, da bi
prijeli za orožje, kajti »vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokon-
49
čanov zaradi svojih besed izgubilo življenje (npr. Adalbert Probst in
dr. Erich Klausener leta 1934).
Na tem mestu moramo spomniti tudi na številne Jehovove priče,
ki jih je nacionalnosocialistična mašinerija »zmlela« zaradi njihovega
zavračanja salutiranja zastavi, »nemškega pozdrava« (saluto romano z
vzklikom »Heil Hitler« ali »Sieg Heil«) in še posebej vojaške obvez-
nosti, čeprav Jehovove priče niti v svoji lastni percepciji niti za zunanji
pogled niso tvorili kakega odporniškega gibanja, ampak so bili
preprosto žrtve nacizma. V njihovi dosledno pacifistični drži, ki
vključuje tudi zavračanje slehernega malikovanja državnih simbolov,
pa je nekaj, kar nedvomno vzbuja vsaj nelagodje, če ne že kar (največ-
krat tiho) občudovanje, tako med protestanti kot med katoličani.
Takšna drža namreč spominja na poročila Jezusovih prič, da je Mesija
zavračal, da bi se on sam ali njegovi učenci s silo postavili proti zlu.
Ista drža pa je značilna tudi za del evangelijskih kristjanov, namreč
za menonite, in tudi širši javnosti danes ne more več veljati za margi-
nalni pojav kake »čudaške ločine«, saj jo zlasti v ZDA zastopajo
vplivni ali vsaj odmevni teologi, kot je npr. Stanley Hauerwas, ki ga je
leta 2001 revija Time razglasila za najboljšega ameriškega teologa, pa
Miroslav Volf in še drugi. S tem je tudi že nakazano, da je Bonhoef-
ferjeva podoba v očeh številnih lahko še kako kontroverzna in da tudi
njegova drža, čeprav zaradi navidez diametralno nasprotnega razloga,
marsikomu še danes vzbuja nelagodje.
Če je bil Bonhoeffer v zavezniških protestantskih državah in v
nekaterih njihovih večjih cerkvah (anglikanski v Veliki Britaniji,
episkopalni in luteranski v ZDA) zelo hitro razglašen za heroja in
mučenika, pa v nemških cerkvah (in Nemčiji nasploh) in tudi v celi
vrsti evangelijskih denominacij ter bolj konservativnih struj znotraj
večjih cerkva še lep čas ni bil enoglasno deležen podobne časti. Najprej
– in to je tisto, kar mnoge še danes bega – zaradi očitne problematič-
nosti svoje odločitve za sodelovanje pri uboju Hitlerja. V primerjavi s
prej omenjenim pacifizmom je videti, da gre za drugo skrajnost. Če
krščanski pacifisti ponavadi omejujejo veljavnost zapovedi podrejanja
oblastem (1 Pt 2,18) med drugim z zgoraj omenjeno vrstico iz Apd
5,29, da je Boga treba ubogati bolj kot ljudi, in zato odklanjajo, da bi
prijeli za orožje, kajti »vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokon-
49
