Page 52 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 52
RAZPRAVE, [TUDIJE

čani« (Mt 26,52) – kar razlagajo kot splošno prepoved nasilnega
upiranja zlu in se raje odločijo, da utrpijo posledice, ki jih takšna
neposlušnost nosi s seboj – je videti, da smo z Bonhoefferjem dobili
nekoga, ki je celo brez ukaza nadrejenih oblasti sam prijel za orožje
in s tem nedvoumno kršil šesto zapoved (2 Mz 20,13).2 V povojni
Nemčiji pa so seveda obstajali tudi drugi razlogi za nelagodje, čeprav
je pripadnost posameznih pastorjev, duhovnikov in tudi laikov kake-
mu odporniškemu gibanju proti Hitlerju tudi že takrat bila nekaj,
česar sta se obe veliki cerkvi (katoliška in evangeličanska) radi spo-
minjali. To velja še zlasti za evangeličanske cerkve, kjer škandal ni bil
le v pasivni drži večine tisti čas odgovornih oseb in posledično v
zapadlosti skoraj celotnega nemškega ljudstva nacistični ideologiji,
temveč tudi v aktivni podpori nacističnemu režimu, ki so jo izkazovali
številni cerkveni voditelji. Vsak posameznik, še zlasti, če je bil versko
motiviran, je dokaz, da se ni kompromitirala celotna cerkev. In vendar
je bilo enoznačno dobrodošlo le odporništvo v smislu javnega naspro-
tovanja nacizmu (kot v Schneiderjevem primeru) in drugih oblik
protinacističnega delovanja (npr. razpečevanja letakov kot v primeru
Weiße Rose, skupine katoliških študentov na Münchenski univerzi),
ne pa tudi odporništvo v smislu očitne »protidržavne« dejavnosti,
kot je obveščanje nasprotnika o pripravah na eliminacijo izvoljenega
voditelja države in naroda ter celotne strukture aktualne oblasti, kar
je počel Bonhoeffer. Slednje je v očeh mnogih bila »veleizdaja«, kar je
po takrat veljavnem pravu – v ZRN do leta 1968, ko so 20. členu
ustave dodali pravico do odpora – tudi bila. Tako so v povojnih letih
mnogi vplivni evangeličanski cerkveni voditelji izkazovali spoštovanje
zgolj Paulu Schneiderju, od Bonhoefferja pa so se bolj ali manj
distancirali. Primer: povojni bavarski deželni škof Hans Meiser, ki je
sicer bil eden izmed podpisnikov Stuttgartskega priznanja krivde,3
naj ne bi hotel prisostvovati bogoslužju v spomin na Bonhoefferja

2 Ne ravno dobesedno, seveda ni osebno nastavil bombe Hitlerju pod mizo, a
Bonhoeffer ne bi razlikoval med svojim in von Stauffenbergovim deležem pri
zaroti.

3 Deklaracija, ki so jo predstavniki Sveta Evangeličanske cerkve v Nemčiji (EKD)
v Stuttgartu vročili delegaciji Ekumenskega sveta cerkva (18.–19. oktobra
1945).

50
   47   48   49   50   51   52   53   54   55   56   57