Page 53 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 53
NENAD HARDI VITOROVI]
leta 1953, češ da ni umrl kot krščanski mučenik, marveč v političnem
spopadu (Kraft, 2006:34). Tudi zahodnonemško pravosodje sprva ni
hotelo razveljaviti razsodb nacističnih sodnikov proti zarotnikom,
tudi proti Bonhoefferju ne. To se je zgodilo šele leta 1996. Pripomniti
pa je treba, da Bonhoeffer takšne razveljavitve najbrž sploh ne bi
pričakoval. Videli bomo namreč, da svojega ilegalnega delovanja tudi
sam ni skušal prikazati kot legitimnega.
Toda konec koncev tudi to, da je nekdo, ki je pastor in teolog,
soudeležen v pripravah na uboj voditelja države, ni nekaj, po čemer
bi bil Bonhoeffer izjemen.4 Žal je pogosto skupna značilnost tistih,
ki ga poveličujejo kot junaka, mučenika ali svetnika,5 in teh, ki se še
vedno tako ali drugače nad njim zmrdujejo, ta, da ga ne prvi ne drugi
ne berejo in ne poznajo. Bonhoefferjeva izjemnost je namreč (med
drugim) v tem, da se je oboroženemu odporu pridružil prav kot
(pastoralni) teolog; njegova besedila – od najbolj akademskih spisov
do pastoralnih pisem – je mogoče brati kot dokumente dosledne hoje
za Kristusom, ki je tudi njihov edini resnični »junak«. Bonhoeffer je
nadalje izjemen zato, ker mu kljub (tudi siceršnji) radikalni nekon-
vencionalnosti na nobeni točki znotraj osrednjih tem njegovih teolo-
ških prizadevanj (kristologija, ekleziologija, etika) ni mogoče resno
očitati kakšne heterodoksije. »Resno« je mišljeno kot »z bibličnega
stališča«, kajti s stališča raznih konfesionalizmov, nenazadnje tudi
4 Tako je bil med zarotniki neuspelega atentata (20. julij 1944) tudi katoliški
duhovnik Otto Müller. Podobno kakor Bonhoeffer je Müller že od začetka
delal proti nacizmu, podobno kakor Bonhoeffer je bil pozneje (vsaj v širšem
smislu) del iste skupine snovalcev državnega udara. Ni bil sicer neposredno
povezan z vojaškimi protagonisti zarote, kajti sodeloval je z njeno »civilno
glavo«, Carlom Friedrichom Goerdelerjem, vsekakor pa je vedel, za kaj gre in
kaj počne, saj se je po neuspelem atentatu takoj začel skrivati. Nazadnje se je
zatekel v samostan Olpe, kjer ga je Gestapo dva meseca po atentatu vendarle
našel. Müller je – zdaj podobno kakor Paul Schneider – umrl tri tedne pozneje
v bolnišnici zapora Berlin-Tegel, pred sojenjem.
5 Če je bil v nemških evangeličanskih cerkvah neposredno po vojni »junak«
Paul Schneider, se je s časom razmerje med njim in Bonhoefferjem povsem
obrnilo, in Schneider je – po krivici – skorajda utonil v pozabo. Za obuditev
spomina nanj je leta 2000 poskrbel Janez Pavel II, ki je Schneiderja omenil na
spominski maši za mučenike dvajsetega stoletja.
51
leta 1953, češ da ni umrl kot krščanski mučenik, marveč v političnem
spopadu (Kraft, 2006:34). Tudi zahodnonemško pravosodje sprva ni
hotelo razveljaviti razsodb nacističnih sodnikov proti zarotnikom,
tudi proti Bonhoefferju ne. To se je zgodilo šele leta 1996. Pripomniti
pa je treba, da Bonhoeffer takšne razveljavitve najbrž sploh ne bi
pričakoval. Videli bomo namreč, da svojega ilegalnega delovanja tudi
sam ni skušal prikazati kot legitimnega.
Toda konec koncev tudi to, da je nekdo, ki je pastor in teolog,
soudeležen v pripravah na uboj voditelja države, ni nekaj, po čemer
bi bil Bonhoeffer izjemen.4 Žal je pogosto skupna značilnost tistih,
ki ga poveličujejo kot junaka, mučenika ali svetnika,5 in teh, ki se še
vedno tako ali drugače nad njim zmrdujejo, ta, da ga ne prvi ne drugi
ne berejo in ne poznajo. Bonhoefferjeva izjemnost je namreč (med
drugim) v tem, da se je oboroženemu odporu pridružil prav kot
(pastoralni) teolog; njegova besedila – od najbolj akademskih spisov
do pastoralnih pisem – je mogoče brati kot dokumente dosledne hoje
za Kristusom, ki je tudi njihov edini resnični »junak«. Bonhoeffer je
nadalje izjemen zato, ker mu kljub (tudi siceršnji) radikalni nekon-
vencionalnosti na nobeni točki znotraj osrednjih tem njegovih teolo-
ških prizadevanj (kristologija, ekleziologija, etika) ni mogoče resno
očitati kakšne heterodoksije. »Resno« je mišljeno kot »z bibličnega
stališča«, kajti s stališča raznih konfesionalizmov, nenazadnje tudi
4 Tako je bil med zarotniki neuspelega atentata (20. julij 1944) tudi katoliški
duhovnik Otto Müller. Podobno kakor Bonhoeffer je Müller že od začetka
delal proti nacizmu, podobno kakor Bonhoeffer je bil pozneje (vsaj v širšem
smislu) del iste skupine snovalcev državnega udara. Ni bil sicer neposredno
povezan z vojaškimi protagonisti zarote, kajti sodeloval je z njeno »civilno
glavo«, Carlom Friedrichom Goerdelerjem, vsekakor pa je vedel, za kaj gre in
kaj počne, saj se je po neuspelem atentatu takoj začel skrivati. Nazadnje se je
zatekel v samostan Olpe, kjer ga je Gestapo dva meseca po atentatu vendarle
našel. Müller je – zdaj podobno kakor Paul Schneider – umrl tri tedne pozneje
v bolnišnici zapora Berlin-Tegel, pred sojenjem.
5 Če je bil v nemških evangeličanskih cerkvah neposredno po vojni »junak«
Paul Schneider, se je s časom razmerje med njim in Bonhoefferjem povsem
obrnilo, in Schneider je – po krivici – skorajda utonil v pozabo. Za obuditev
spomina nanj je leta 2000 poskrbel Janez Pavel II, ki je Schneiderja omenil na
spominski maši za mučenike dvajsetega stoletja.
51
