Page 54 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 54
RAZPRAVE, [TUDIJE
nekaterih struj znotraj luteranske »ortodoksije«, ki so se oblikovale v
stoletjih po reformaciji in ki jih je sam označil kot »psevdoluteran-
stvo«, je vsekakor bil »heterodoksen«. Saj si je vendar drznil zavreči
tako nauk o »dveh kraljestvih« kot tudi njihove napačne poudarke in
nasploh napačno razumevanje Luthrovega razlikovanja med Božjim
Zakonom (postavo) in evangelijem. Po drugi strani bo nekdo, ki mu
je bližje bodisi zwinglijevsko dojemanje zakramentov bodisi povsem
nezakramentalno, moral upoštevati, da gre vendarle za luteranskega
avtorja. »Resno« dalje pomeni resnično prisluhniti mu in ga ne
(farizejsko) loviti za besedo. Bonhoeffer, ki že v svojih prvih spisih
odločno (bolj kot Barth) pretrga z metafizično pojmovnostjo in
pozneje čedalje bolj tudi z religiozno, piše namreč izredno sveže in
kreativno, a tudi (namerno) nesistematično, »fragmentarno«. Pri tem
ne gre za kake protislovnosti znotraj njegovega opusa, ki – kot si
upam trditi – sestavlja koherentno celoto (do pregibov vsekakor
prihaja, a ti so jasni in konsistentno sledijo razvoju njegove misli),
temveč za »fragmentarnost« znotraj ožjega konteksta posameznih
spisov – tudi tistih, ki niso nedokončani – zato je na nekaterih mestih
nejasen. Pogosto tudi močno naglaša nekatere momente, ki jih
ravnokar skuša razviti oziroma namerno poudariti. Včasih se izraža
naravnost bizarno. Precej podobno kakor svoj čas Luther, bi lahko
pristavili. A prav zato je na takšnih mestih treba upoštevati takó
splošno tendenco posameznih spisov kot tudi širši kontekst, tj.
celotni opus. Te raznotere spise je treba brati skupaj. Tako bo raz-
vidno, da ne gre toliko za serijo novih začetkov, kot za različne (včasih
tudi neposrečene) poudarke na enotnem, a živem in zato tudi dina-
mičnem temelju. Če parafraziram samega Bonhoefferja, za katerega
so starši imeli v mislih kariero koncertnega pianista: slišati moramo
njegov cantus firmus, pa bodo tudi ti različni poudarki in nenavadni
»prebliski« zazveneli kot kontrapunkti polifonije z evangelijem osvo-
bojene in evangeliju poslušne misli. Tedaj postane jasno, da Bonhoef-
ferju tudi nikakršne »heteropraksije« ni mogoče resno očitati in da
gre za nekoga, ki je do konca delal za mir (Mt 5,9).
Dietrich Bonhoeffer se je rodil 4. februarja 1906 v šlezijskem mestu
Breslau (Wrocław) kot šesti izmed osmih otrok – malo pred svojo
sestro dvojčico – v družini, ki je pripadala meščanski in intelektualni
52
nekaterih struj znotraj luteranske »ortodoksije«, ki so se oblikovale v
stoletjih po reformaciji in ki jih je sam označil kot »psevdoluteran-
stvo«, je vsekakor bil »heterodoksen«. Saj si je vendar drznil zavreči
tako nauk o »dveh kraljestvih« kot tudi njihove napačne poudarke in
nasploh napačno razumevanje Luthrovega razlikovanja med Božjim
Zakonom (postavo) in evangelijem. Po drugi strani bo nekdo, ki mu
je bližje bodisi zwinglijevsko dojemanje zakramentov bodisi povsem
nezakramentalno, moral upoštevati, da gre vendarle za luteranskega
avtorja. »Resno« dalje pomeni resnično prisluhniti mu in ga ne
(farizejsko) loviti za besedo. Bonhoeffer, ki že v svojih prvih spisih
odločno (bolj kot Barth) pretrga z metafizično pojmovnostjo in
pozneje čedalje bolj tudi z religiozno, piše namreč izredno sveže in
kreativno, a tudi (namerno) nesistematično, »fragmentarno«. Pri tem
ne gre za kake protislovnosti znotraj njegovega opusa, ki – kot si
upam trditi – sestavlja koherentno celoto (do pregibov vsekakor
prihaja, a ti so jasni in konsistentno sledijo razvoju njegove misli),
temveč za »fragmentarnost« znotraj ožjega konteksta posameznih
spisov – tudi tistih, ki niso nedokončani – zato je na nekaterih mestih
nejasen. Pogosto tudi močno naglaša nekatere momente, ki jih
ravnokar skuša razviti oziroma namerno poudariti. Včasih se izraža
naravnost bizarno. Precej podobno kakor svoj čas Luther, bi lahko
pristavili. A prav zato je na takšnih mestih treba upoštevati takó
splošno tendenco posameznih spisov kot tudi širši kontekst, tj.
celotni opus. Te raznotere spise je treba brati skupaj. Tako bo raz-
vidno, da ne gre toliko za serijo novih začetkov, kot za različne (včasih
tudi neposrečene) poudarke na enotnem, a živem in zato tudi dina-
mičnem temelju. Če parafraziram samega Bonhoefferja, za katerega
so starši imeli v mislih kariero koncertnega pianista: slišati moramo
njegov cantus firmus, pa bodo tudi ti različni poudarki in nenavadni
»prebliski« zazveneli kot kontrapunkti polifonije z evangelijem osvo-
bojene in evangeliju poslušne misli. Tedaj postane jasno, da Bonhoef-
ferju tudi nikakršne »heteropraksije« ni mogoče resno očitati in da
gre za nekoga, ki je do konca delal za mir (Mt 5,9).
Dietrich Bonhoeffer se je rodil 4. februarja 1906 v šlezijskem mestu
Breslau (Wrocław) kot šesti izmed osmih otrok – malo pred svojo
sestro dvojčico – v družini, ki je pripadala meščanski in intelektualni
52
