Page 55 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 55
NENAD HARDI VITOROVI]
eliti. Odraščal je v Berlinu, kamor so se preselili leta 1912, ko je oče
Karl, eden vodilnih nemških nevrologov, postal profesor na tamkaj-
šnji univerzi in upravitelj nevrološke klinike.6 Mati Paula (roj. von
Hase) je vodila gospodinjstvo, v katerem so vselej imeli skupaj vsaj
pet služabnikov in služabnic, ter poučevala svoje otroke. Poleg tega,
da je bila po izobrazbi učiteljica, je imela tudi – za razliko od svojega
moža – dokaj jasno (liberalno) politično prepričanje. Sovražila je
pruski militarizem in tudi šolski sistem se ji je zdel preveč avtoritaren,
da bi mu zaupala otroke. Podobno mnenje je imela tudi o stanju v
(luteranski) cerkvi, čeprav je izhajala iz družine teologov (tako oče
kot ded sta bila profesorja teologije). Zato je tudi svoje dojemanje
krščanstva otrokom skušala posredovati sama. Pogosto jim je brala
iz Biblije, ob praznikih tudi v navzočnosti moža – tipičnega predstav-
nika kulturnega protestantizma, ki se je ponavadi zmrdoval, češ da
on nič od tega ne razume (Marsh, 1997:37). Toda Dietricha se je to
prebiranje očitno dotaknilo, ker je po opravljeni maturi 1923 celo
družino (neprijetno) presenetil s svojo odločitvijo za študij teologije.
Starša, ki sta otroke ves čas vzgajala kot odgovorne osebe, sta to njima
neljubo odločitev podprla, bratje pa so ga skušali od nje odvrniti in
ga svarili, da se podaja v cerkev, ki je vendar puščobna, malomeščan-
ska institucija. Toda tudi to ga ni prestrašilo: »Jo bom pa reformiral,«
je mirno odvrnil.
Bonhoefferju pa se nikoli ni bilo treba ukvarjati z razmerami v
cerkvi. V Tübingenu, Rimu in Berlinu se je izkazal za izvrstnega
6 Karl Bonhoeffer (1868–1948) je bil zagovornik enotnosti psihiatrije in
nevrologije ter oster nasprotnik tako Freudove psihoanalize kot Jungove
analitične psihologije. Danes velja za enega izmed pionirjev klinične psihiatrije
v Nemčiji, a je njegov sloves omadeževan z dejstvom, da je kot prepričani
evgenik po letu 1933 podpisoval odloke o prisilni sterilizaciji. Ironija, saj
»apolitični« Karl Bonhoeffer res nikoli ni gojil nikakršnih simpatij do nacizma:
ne pred Hitlerjevim prihodom na oblast ne pozneje. Tisti, ki ga branijo,
poudarjajo, da je podpisal veliko manj takšnih odlokov kot njegovi kolegi in
da je bil znan kot nasprotnik prisilne »evtanazije« (kar je dokazano). Dejstvo,
da leta 1940 ni podpisal peticije zoper njo, razlagajo s tem, da sta takrat že
dva njegova sinova bila v odporniškem gibanju (pri čemer naj bi ju podpiral)
in si zato ni upal izzivati Gestapa (Mayer, 2000:128–131).
53
eliti. Odraščal je v Berlinu, kamor so se preselili leta 1912, ko je oče
Karl, eden vodilnih nemških nevrologov, postal profesor na tamkaj-
šnji univerzi in upravitelj nevrološke klinike.6 Mati Paula (roj. von
Hase) je vodila gospodinjstvo, v katerem so vselej imeli skupaj vsaj
pet služabnikov in služabnic, ter poučevala svoje otroke. Poleg tega,
da je bila po izobrazbi učiteljica, je imela tudi – za razliko od svojega
moža – dokaj jasno (liberalno) politično prepričanje. Sovražila je
pruski militarizem in tudi šolski sistem se ji je zdel preveč avtoritaren,
da bi mu zaupala otroke. Podobno mnenje je imela tudi o stanju v
(luteranski) cerkvi, čeprav je izhajala iz družine teologov (tako oče
kot ded sta bila profesorja teologije). Zato je tudi svoje dojemanje
krščanstva otrokom skušala posredovati sama. Pogosto jim je brala
iz Biblije, ob praznikih tudi v navzočnosti moža – tipičnega predstav-
nika kulturnega protestantizma, ki se je ponavadi zmrdoval, češ da
on nič od tega ne razume (Marsh, 1997:37). Toda Dietricha se je to
prebiranje očitno dotaknilo, ker je po opravljeni maturi 1923 celo
družino (neprijetno) presenetil s svojo odločitvijo za študij teologije.
Starša, ki sta otroke ves čas vzgajala kot odgovorne osebe, sta to njima
neljubo odločitev podprla, bratje pa so ga skušali od nje odvrniti in
ga svarili, da se podaja v cerkev, ki je vendar puščobna, malomeščan-
ska institucija. Toda tudi to ga ni prestrašilo: »Jo bom pa reformiral,«
je mirno odvrnil.
Bonhoefferju pa se nikoli ni bilo treba ukvarjati z razmerami v
cerkvi. V Tübingenu, Rimu in Berlinu se je izkazal za izvrstnega
6 Karl Bonhoeffer (1868–1948) je bil zagovornik enotnosti psihiatrije in
nevrologije ter oster nasprotnik tako Freudove psihoanalize kot Jungove
analitične psihologije. Danes velja za enega izmed pionirjev klinične psihiatrije
v Nemčiji, a je njegov sloves omadeževan z dejstvom, da je kot prepričani
evgenik po letu 1933 podpisoval odloke o prisilni sterilizaciji. Ironija, saj
»apolitični« Karl Bonhoeffer res nikoli ni gojil nikakršnih simpatij do nacizma:
ne pred Hitlerjevim prihodom na oblast ne pozneje. Tisti, ki ga branijo,
poudarjajo, da je podpisal veliko manj takšnih odlokov kot njegovi kolegi in
da je bil znan kot nasprotnik prisilne »evtanazije« (kar je dokazano). Dejstvo,
da leta 1940 ni podpisal peticije zoper njo, razlagajo s tem, da sta takrat že
dva njegova sinova bila v odporniškem gibanju (pri čemer naj bi ju podpiral)
in si zato ni upal izzivati Gestapa (Mayer, 2000:128–131).
53
