Page 56 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 56
RAZPRAVE, [TUDIJE
študenta in pred njim je bila sijajna akademska kariera, tako da bi se
pozneje lahko mirno zatekel v slonokoščeni stolp univerzitetne
teologije. Izpitne obveznosti je opravljal z izjemno hitrostjo. V sredi-
šču njegovega zanimanja je bila filozofija – nemška klasična in sodob-
na, zlasti filozofija eksistence in filozofija dialoga, antropologija in
epistemologija. Pri svojih profesorjih, vrhunskih predstavnikih libe-
ralne teologije, je globoko cenil njihovo znanstveno strogost in po-
štenost. Zlasti Adolfa von Harnacka je prav zaradi tega naravnost
občudoval. Zato ne bo pozneje, ko bo liberalno teologijo v temelju
zavračal, tega nikoli počel na neselektiven način. Poleti 1925 je bral
Barthovo knjigo Božja beseda in teologija (1924), in to je po besedah
svojega prijatelja in biografa Eberharda Bethgeja doživel kot osvobo-
ditev (Marsh, 1997:39).7 Bonhoeffer bo sicer ohranil nekatere poteze
liberalne teologije, ki jih je prepoznal kot njene pridobitve – še posebej
njen odklonilen odnos do teološke metafizike in pozitiven odnos do
svetnega, z navezavo na Kantovo opredelitev razsvetljenstva kot iz-
hoda iz nedoletnosti. Zato bo tudi sekulariziranemu svetu pozneje
priznal njegov »prav«. Ravno tako bo do konca ostal harnackovsko
kritičen do sleherne spekulativne teološke misli, ki ji bo očital ab-
straktnost, in s tem tudi prav do Bartha. Toda čeprav Barth nikoli ni
postal Bonhoefferjev profesor, razen pri kratki izkušnji s seminarja v
Bonnu leta 1931 (o čemer je Bonhoeffer z navdušenjem v pismu
poročal svojim staršem), sta drug drugemu do konca ostala izziv.
Tako Charles Marsh med drugim skuša pokazati, da ni vplival le
Barth na Bonhoeferja, marveč tudi narobe. Marsh za pojasnitev raz-
like med njima ločuje med primarno in sekundarno predmetnostjo
Boga, pri čemer bi prva merila na Boga v njegovi aseiteti (samo-od-
sebnosti) odnosov med osebami Trojice, druga pa na Boga, kolikor
se (nam) je v Kristusu razodel. Predlaga, naj Bonhoefferjeve tekste
7 Za bogato dokumentiran prikaz Barthove filozofije v njenih različnih stadijih
glej knjigo Marka Kerševana Vstop v krščanstvo drugače: Protestantska teologija
(Karla Bartha) v našem času in prostoru. Ne vsebuje sicer referenc na omenjeno
knjigo Božja beseda in teologija – Barthova t.i. »teologija diastaze« ali »teologija
krize« in njeno razlikovanje med religijo in vero je tu (Kerševan, 1992: 21–51)
predstavljena na primeru odlomkov temeljnega dela iz istega obdobja,
Barthovega Pisma Rimljanom (1922).
54
študenta in pred njim je bila sijajna akademska kariera, tako da bi se
pozneje lahko mirno zatekel v slonokoščeni stolp univerzitetne
teologije. Izpitne obveznosti je opravljal z izjemno hitrostjo. V sredi-
šču njegovega zanimanja je bila filozofija – nemška klasična in sodob-
na, zlasti filozofija eksistence in filozofija dialoga, antropologija in
epistemologija. Pri svojih profesorjih, vrhunskih predstavnikih libe-
ralne teologije, je globoko cenil njihovo znanstveno strogost in po-
štenost. Zlasti Adolfa von Harnacka je prav zaradi tega naravnost
občudoval. Zato ne bo pozneje, ko bo liberalno teologijo v temelju
zavračal, tega nikoli počel na neselektiven način. Poleti 1925 je bral
Barthovo knjigo Božja beseda in teologija (1924), in to je po besedah
svojega prijatelja in biografa Eberharda Bethgeja doživel kot osvobo-
ditev (Marsh, 1997:39).7 Bonhoeffer bo sicer ohranil nekatere poteze
liberalne teologije, ki jih je prepoznal kot njene pridobitve – še posebej
njen odklonilen odnos do teološke metafizike in pozitiven odnos do
svetnega, z navezavo na Kantovo opredelitev razsvetljenstva kot iz-
hoda iz nedoletnosti. Zato bo tudi sekulariziranemu svetu pozneje
priznal njegov »prav«. Ravno tako bo do konca ostal harnackovsko
kritičen do sleherne spekulativne teološke misli, ki ji bo očital ab-
straktnost, in s tem tudi prav do Bartha. Toda čeprav Barth nikoli ni
postal Bonhoefferjev profesor, razen pri kratki izkušnji s seminarja v
Bonnu leta 1931 (o čemer je Bonhoeffer z navdušenjem v pismu
poročal svojim staršem), sta drug drugemu do konca ostala izziv.
Tako Charles Marsh med drugim skuša pokazati, da ni vplival le
Barth na Bonhoeferja, marveč tudi narobe. Marsh za pojasnitev raz-
like med njima ločuje med primarno in sekundarno predmetnostjo
Boga, pri čemer bi prva merila na Boga v njegovi aseiteti (samo-od-
sebnosti) odnosov med osebami Trojice, druga pa na Boga, kolikor
se (nam) je v Kristusu razodel. Predlaga, naj Bonhoefferjeve tekste
7 Za bogato dokumentiran prikaz Barthove filozofije v njenih različnih stadijih
glej knjigo Marka Kerševana Vstop v krščanstvo drugače: Protestantska teologija
(Karla Bartha) v našem času in prostoru. Ne vsebuje sicer referenc na omenjeno
knjigo Božja beseda in teologija – Barthova t.i. »teologija diastaze« ali »teologija
krize« in njeno razlikovanje med religijo in vero je tu (Kerševan, 1992: 21–51)
predstavljena na primeru odlomkov temeljnega dela iz istega obdobja,
Barthovega Pisma Rimljanom (1922).
54
