Page 57 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 57
NENAD HARDI VITOROVI]
beremo kot poglobljen premislek o Božji »sekundarni predmetnosti«
in poudarek na njenih implikacijah, ki pa sploh ne poskuša zmanj-
ševati pomena Barthove epohalne predstavitve Božje aseitete. Sam se
tudi sprašuje, ali je Bonhoeffer sploh kdaj (vključno s spisi iz zapora)
zapustil okvir Barthove teologije (Marsh, 1997:41–42). To se morda
komu zdi drzen namig, vsekakor pa bi ga bilo vredno preveriti. Izziva
nas namreč, da ne le posamezna Bonhoefferjeva dela, marveč tudi
Bartha in Bonhoefferja beremo »skupaj«. Bonhoeffer kot »kontra-
punkt« Barthu?
Bonhoeffer je promoviral v Berlinu leta 1927, pri enaindvajsetih, z
disertacijo Sanctorum Communio (Skupnost svetih: dogmatična raziskava
sociologije cerkve). Po enem letu kaplanovanja v nemški evangeličanski
skupnosti v Barceloni se je 1929 vrnil v Berlin, kjer je kot asistent
naslednje leto pri komaj štiriindvajsetih habilitiral. Za razliko od
disertacije, v kateri je bil »teologiji krize« še povsem naklonjen
(Marsh, 1997:39), v habilitacijskem delu Dej in bit ter nastopnem
predavanju Vprašanje o človeku v sodobni filozofiji in teologiji brez zadrž-
kov izraža svoje pomisleke. Toda tudi tu so skupne poteze temelj kri-
tike. Bonhoefferjeva teologija je – kakor Barthova – teologija razo-
detja. Obe omenjeni besedili pretreseta dosežke vrste predstavnikov
tedanje nemške filozofije in teologije, tako fenomenologov kot filo-
zofov in teologov dialoga (sicer nikakor ne izčrpno, Bonhoefferja
zanimajo samo določene pozicije): v Vprašanju o človeku glede koncep-
tualnega para možnosti in meje, v Deju in biti pa glede naslovnega.
Res je, da gre pri obeh besedilih v temelju za isti problem, ki ga je
Bonhoeffer videl v Barthovi predstavitvi Boga in razodetja kot čistega
deja. Toda tako kot Barth tudi Bonfoeffer v Vprašanju o človeku
spodreže pojem človekove (z)možnosti. Pri filozofiji sicer posredno,
prek teološke kritike (Bonhoeffer, 2005:4), in predvsem z namenom,
da pokaže, kako »[p]ojem možnosti v teologiji in s tem v teološki antropo-
logiji nima mesta« (isto, 17). Kritiko izpelje na primeru Karla Holla,
zaslužnega za »luthrovsko renesanso«, čigar »religijo vesti« je že
kritiziral Barth. Bonhoeffer se z jedrom Barthove kritike, ki meri na
etično zavest odgovornosti kot človekove (z)možnosti, globoko strinja
– v svoji Etiki bo pozneje na njej gradil, tu pa Bartha povzema:
55
beremo kot poglobljen premislek o Božji »sekundarni predmetnosti«
in poudarek na njenih implikacijah, ki pa sploh ne poskuša zmanj-
ševati pomena Barthove epohalne predstavitve Božje aseitete. Sam se
tudi sprašuje, ali je Bonhoeffer sploh kdaj (vključno s spisi iz zapora)
zapustil okvir Barthove teologije (Marsh, 1997:41–42). To se morda
komu zdi drzen namig, vsekakor pa bi ga bilo vredno preveriti. Izziva
nas namreč, da ne le posamezna Bonhoefferjeva dela, marveč tudi
Bartha in Bonhoefferja beremo »skupaj«. Bonhoeffer kot »kontra-
punkt« Barthu?
Bonhoeffer je promoviral v Berlinu leta 1927, pri enaindvajsetih, z
disertacijo Sanctorum Communio (Skupnost svetih: dogmatična raziskava
sociologije cerkve). Po enem letu kaplanovanja v nemški evangeličanski
skupnosti v Barceloni se je 1929 vrnil v Berlin, kjer je kot asistent
naslednje leto pri komaj štiriindvajsetih habilitiral. Za razliko od
disertacije, v kateri je bil »teologiji krize« še povsem naklonjen
(Marsh, 1997:39), v habilitacijskem delu Dej in bit ter nastopnem
predavanju Vprašanje o človeku v sodobni filozofiji in teologiji brez zadrž-
kov izraža svoje pomisleke. Toda tudi tu so skupne poteze temelj kri-
tike. Bonhoefferjeva teologija je – kakor Barthova – teologija razo-
detja. Obe omenjeni besedili pretreseta dosežke vrste predstavnikov
tedanje nemške filozofije in teologije, tako fenomenologov kot filo-
zofov in teologov dialoga (sicer nikakor ne izčrpno, Bonhoefferja
zanimajo samo določene pozicije): v Vprašanju o človeku glede koncep-
tualnega para možnosti in meje, v Deju in biti pa glede naslovnega.
Res je, da gre pri obeh besedilih v temelju za isti problem, ki ga je
Bonhoeffer videl v Barthovi predstavitvi Boga in razodetja kot čistega
deja. Toda tako kot Barth tudi Bonfoeffer v Vprašanju o človeku
spodreže pojem človekove (z)možnosti. Pri filozofiji sicer posredno,
prek teološke kritike (Bonhoeffer, 2005:4), in predvsem z namenom,
da pokaže, kako »[p]ojem možnosti v teologiji in s tem v teološki antropo-
logiji nima mesta« (isto, 17). Kritiko izpelje na primeru Karla Holla,
zaslužnega za »luthrovsko renesanso«, čigar »religijo vesti« je že
kritiziral Barth. Bonhoeffer se z jedrom Barthove kritike, ki meri na
etično zavest odgovornosti kot človekove (z)možnosti, globoko strinja
– v svoji Etiki bo pozneje na njej gradil, tu pa Bartha povzema:
55
