Page 60 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 60
RAZPRAVE, [TUDIJE
z Gogartenovo kritiko Bartha, češ da je njegova postavka »spekula-
tivna, človeka naj konec koncev ne bi opazoval v bivanjski situaciji,
temveč v neki absolutni sferi« (isto, 17). Barthovo pojmovanje razo-
detja naj bi tudi prezrlo polni pomen Božjega učlovečenja in zaradi
vsega tega razbilo skupnost in »jaz« v povsem ločena momenta
srečevanja Boga. Zato naj bi tudi za tedanjega Bartha veljalo, da
»prezre, da človek v resnici nikoli ni samo posameznik, tudi ne samo
»od tija nagovorjeni«, ampak je vedno tudi v skupnosti, v ’Adamu’ ali
v ’Kristusu’« (isto, 31). Pustimo zdaj ob strani vprašanje, ali je Bon-
hoefferjeva »diagnoza« Barthovega »individualizma« pravilna ali ne:
s trditvijo, da je vsak posameznik pravzaprav neločljiv od človeške
skupnosti, katere »glava« je bodisi Adam bodisi Kristus – Bonhoeffer
izrazi temeljno biblično postavko, na kateri bo razvijal tudi svojo
etiko.
Tako se torej razodetje dogaja v skupnosti, nanaša se na skupnost.
Božji dej razodevanja je »zasidran« kot bit, v takšnem pojmovanju
Boga, ki upošteva, da se je Bog učlovečil v Jezusu. Ali drugače:
»Razodetje je treba razumeti z ozirom na pojem cerkve, pri čemer je
mišljena cerkev kot utemeljena po sedanjem oznanjevanju Kristusove
smrti in vstajenja v občestvu, po občestvu in za občestvo.« (Isto, 29.)
In dalje: »Cerkev je sedaj navzoči Kristus, ›Kristus navzoč kot obče-
stvo‹.« (Isto, 30.) Bonhoeffer s tem poudari to, kar pogreša pri Barthu,
tako, da obrne Barthov stavek »Kristus je cerkev«9 in da (v drugem
stavku) parafrazira Hegla, ki ga obenem po svoje postavi na glavo:
Kristus je namreč »izvorna oseba krščanskega občestva […] Zato je
evangeljska zamisel cerkve mišljena osebnostno, to je, Bog se v cerkvi
razodeva kot oseba.« (Isto, 30.) Jezus seveda cerkev presega: »V ozna-
njevanju občestva za občestvo je Kristus skupni subjekt oznanjevanja
(beseda in zakrament) in občestva.« (Isto, 30.) S tem je zagotovljena
kontinuiteta Božjega razodevanja stvarstvu ali Boga in sveta: »Če bi
bil poslušalec oznanila posameznik, bi bila s tem kontinuiteta ogro-
9 Barth v Pismu Rimljanom: »Kristus je cerkev; v Kristusu so vsi brez izjeme
Božji otroci. Toda v ’Kristusu’ pomeni: kolikor se dogaja čudež, kolikor hoče
Božja svobodna volja, milost, kolikor se dogaja spoznanje Boga. Ne pa […]
zato, ker ’izhajajo iz Izraela’ ali ker so ’na konici religioznega razvoja člove-
štva’«. (Kerševan, 1992:41)
58
z Gogartenovo kritiko Bartha, češ da je njegova postavka »spekula-
tivna, človeka naj konec koncev ne bi opazoval v bivanjski situaciji,
temveč v neki absolutni sferi« (isto, 17). Barthovo pojmovanje razo-
detja naj bi tudi prezrlo polni pomen Božjega učlovečenja in zaradi
vsega tega razbilo skupnost in »jaz« v povsem ločena momenta
srečevanja Boga. Zato naj bi tudi za tedanjega Bartha veljalo, da
»prezre, da človek v resnici nikoli ni samo posameznik, tudi ne samo
»od tija nagovorjeni«, ampak je vedno tudi v skupnosti, v ’Adamu’ ali
v ’Kristusu’« (isto, 31). Pustimo zdaj ob strani vprašanje, ali je Bon-
hoefferjeva »diagnoza« Barthovega »individualizma« pravilna ali ne:
s trditvijo, da je vsak posameznik pravzaprav neločljiv od človeške
skupnosti, katere »glava« je bodisi Adam bodisi Kristus – Bonhoeffer
izrazi temeljno biblično postavko, na kateri bo razvijal tudi svojo
etiko.
Tako se torej razodetje dogaja v skupnosti, nanaša se na skupnost.
Božji dej razodevanja je »zasidran« kot bit, v takšnem pojmovanju
Boga, ki upošteva, da se je Bog učlovečil v Jezusu. Ali drugače:
»Razodetje je treba razumeti z ozirom na pojem cerkve, pri čemer je
mišljena cerkev kot utemeljena po sedanjem oznanjevanju Kristusove
smrti in vstajenja v občestvu, po občestvu in za občestvo.« (Isto, 29.)
In dalje: »Cerkev je sedaj navzoči Kristus, ›Kristus navzoč kot obče-
stvo‹.« (Isto, 30.) Bonhoeffer s tem poudari to, kar pogreša pri Barthu,
tako, da obrne Barthov stavek »Kristus je cerkev«9 in da (v drugem
stavku) parafrazira Hegla, ki ga obenem po svoje postavi na glavo:
Kristus je namreč »izvorna oseba krščanskega občestva […] Zato je
evangeljska zamisel cerkve mišljena osebnostno, to je, Bog se v cerkvi
razodeva kot oseba.« (Isto, 30.) Jezus seveda cerkev presega: »V ozna-
njevanju občestva za občestvo je Kristus skupni subjekt oznanjevanja
(beseda in zakrament) in občestva.« (Isto, 30.) S tem je zagotovljena
kontinuiteta Božjega razodevanja stvarstvu ali Boga in sveta: »Če bi
bil poslušalec oznanila posameznik, bi bila s tem kontinuiteta ogro-
9 Barth v Pismu Rimljanom: »Kristus je cerkev; v Kristusu so vsi brez izjeme
Božji otroci. Toda v ’Kristusu’ pomeni: kolikor se dogaja čudež, kolikor hoče
Božja svobodna volja, milost, kolikor se dogaja spoznanje Boga. Ne pa […]
zato, ker ’izhajajo iz Izraela’ ali ker so ’na konici religioznega razvoja člove-
štva’«. (Kerševan, 1992:41)
58
