Page 61 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 61
NENAD HARDI VITOROVI]
žena, besedo cerkve pa posluša cerkev sama, čeravno je jaz kdaj pa
kdaj ne poslušam, jo tako vedno nekdo posluša. Zunaj mene se kljub
temu evangelij oznanja in sliši, ’je’ Kristus v svojem občestvu […] Na
mesto katoliške institucionalne cerkve stopi občestvo kot nadosebni
porok kontinuitete in ’od zunaj’.«10 (Isto, 31.) Predvsem pa je Bog tu
res blizu:
Občestvo je poslednje Božje razodetje kot »Kristus, obstoječ kot
občestvo«, odrejen za poslednji čas sveta, do ponovnega Kristusovega
prihoda. Tu je stopil Kristus v najbližjo bližino človeštva, tu se je
podaril svojemu novemu človeštvu, tako da njegova oseba v sebi
povezuje vse, ki jih je pridobil, jih v sebi povezuje, se z njimi in te med
seboj povezuje in zavezuje. »Cerkev« zatorej ni človeška skupnost,
kateri bi se Kristus podarjal, ali tudi ne, tudi ne združuje teh, ki
Kristusa iščejo, ali menijo, da ga imajo (namreč kot posamezniki) in
želijo to skupno »posest« negovati, ampak je skupnost, ki jo je Kristus
ustvaril in v sebi utemeljil, v kateri se Kristus razodeva kot novi človek,
bolje rečeno: kot novo človeštvo samo. (Bonhoeffer, 2005:30)
Poanta zadnjega stavka po eni strani meri na navidezno muhavost
Božjega razodetja pri Barthu. Z drugimi besedami: Barthova »Jako-
bova cerkev« trdno in zanesljivo je, Barthov »čudež« se (nenehno)
godi.11 Bog se podarja. Podarja pa se v Kristusu. Zato po drugi strani
Bonhoeffer poudarja, da pri cerkvi ne gre za od Boga poklicane
posameznike, ki bi šele morali sami ustvarjati skupnost (kar bi bil
nemogoč projekt), temveč so že postavljeni vanjo. Barth tega sicer ni
videl bistveno drugače. Pravi namreč: »[C]erkev je vedno znova nasta-
10 Poudarek je na poroštvu kontinuitete in »od zunaj«. Torej ne naivno: »namesto
institucionalne cerkve – resnična občestvena cerkev«, temveč: »namesto
institucionalne kontinuitete (sukcesije škofov) – resnična kontinuiteta
občestva, katerega glava je Kristus«.
11 Za Barthov prikaz Ezavove in Jakobove cerkve, ki sta njegovi prispodobi za
odvisnost od milosti suverenega Boga, glej: Kerševan, 1992:39–47. Ezavova
cerkev je prispodoba za vse v času in prostoru obstoječe človeške institucije, v
katerih se oznanja Božja beseda, v katerih ljudje kličejo Boga, se držijo njegovih
zapovedi – je ime za vsako cerkev, kolikor se »čudež ne dogaja in […] poslušanje
in govorjenje o Bogu razkriva le, da je vsak človek lažnivec«. Jakobova cerkev
pa je prispodoba za te iste cerkve, kolikor se »dogaja čudež, da preko človekove
laži postaja razvidna Božja resnica« (isto, 40).
59
žena, besedo cerkve pa posluša cerkev sama, čeravno je jaz kdaj pa
kdaj ne poslušam, jo tako vedno nekdo posluša. Zunaj mene se kljub
temu evangelij oznanja in sliši, ’je’ Kristus v svojem občestvu […] Na
mesto katoliške institucionalne cerkve stopi občestvo kot nadosebni
porok kontinuitete in ’od zunaj’.«10 (Isto, 31.) Predvsem pa je Bog tu
res blizu:
Občestvo je poslednje Božje razodetje kot »Kristus, obstoječ kot
občestvo«, odrejen za poslednji čas sveta, do ponovnega Kristusovega
prihoda. Tu je stopil Kristus v najbližjo bližino človeštva, tu se je
podaril svojemu novemu človeštvu, tako da njegova oseba v sebi
povezuje vse, ki jih je pridobil, jih v sebi povezuje, se z njimi in te med
seboj povezuje in zavezuje. »Cerkev« zatorej ni človeška skupnost,
kateri bi se Kristus podarjal, ali tudi ne, tudi ne združuje teh, ki
Kristusa iščejo, ali menijo, da ga imajo (namreč kot posamezniki) in
želijo to skupno »posest« negovati, ampak je skupnost, ki jo je Kristus
ustvaril in v sebi utemeljil, v kateri se Kristus razodeva kot novi človek,
bolje rečeno: kot novo človeštvo samo. (Bonhoeffer, 2005:30)
Poanta zadnjega stavka po eni strani meri na navidezno muhavost
Božjega razodetja pri Barthu. Z drugimi besedami: Barthova »Jako-
bova cerkev« trdno in zanesljivo je, Barthov »čudež« se (nenehno)
godi.11 Bog se podarja. Podarja pa se v Kristusu. Zato po drugi strani
Bonhoeffer poudarja, da pri cerkvi ne gre za od Boga poklicane
posameznike, ki bi šele morali sami ustvarjati skupnost (kar bi bil
nemogoč projekt), temveč so že postavljeni vanjo. Barth tega sicer ni
videl bistveno drugače. Pravi namreč: »[C]erkev je vedno znova nasta-
10 Poudarek je na poroštvu kontinuitete in »od zunaj«. Torej ne naivno: »namesto
institucionalne cerkve – resnična občestvena cerkev«, temveč: »namesto
institucionalne kontinuitete (sukcesije škofov) – resnična kontinuiteta
občestva, katerega glava je Kristus«.
11 Za Barthov prikaz Ezavove in Jakobove cerkve, ki sta njegovi prispodobi za
odvisnost od milosti suverenega Boga, glej: Kerševan, 1992:39–47. Ezavova
cerkev je prispodoba za vse v času in prostoru obstoječe človeške institucije, v
katerih se oznanja Božja beseda, v katerih ljudje kličejo Boga, se držijo njegovih
zapovedi – je ime za vsako cerkev, kolikor se »čudež ne dogaja in […] poslušanje
in govorjenje o Bogu razkriva le, da je vsak človek lažnivec«. Jakobova cerkev
pa je prispodoba za te iste cerkve, kolikor se »dogaja čudež, da preko človekove
laži postaja razvidna Božja resnica« (isto, 40).
59
