Page 62 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 62
RAZPRAVE, [TUDIJE
jajoča skupnost ljudi, ki poslušajo in izrekajo Božjo besedo.« (Kerše-
van, 1992:40.) Toda Bonhoefferjeva velika pridobitev je v tem, da
»stabilizira« Barthovo »cerkev Jakobovo«, ki je, čeprav edina resnična
cerkev, pri Barthu videti obenem »nemogoča«. S poudarkom, da je
cerkev »Kristus, obstoječ kot občestvo«, ki ga podkrepi z več kot
dvajsetimi referencami iz Pavlovih pisem, Bonhoeffer uspešno presega
»krizo« Barthovega stavka: »[P]rava stiska cerkve izvira prav iz tega,
da človeška ušesa in ustnice nasproti Božji besedi nujno in vedno
odpovedo, čeprav ta beseda nikdar ne odpove; da človek vedno znova
sliši in izreka, kaj je res pri Bogu, da pa to ni več res, ko on, človek, to
sliši in izreka […] razen, če se zgodi čudež!« (Isto, 40.) Barth seveda
ves stoji na tem čudežu in želi poudariti ravno to, da gre za čudež, ne
pa tega, da se ta morda zgodi, morda pa tudi ne. Toda ko trdi, da je
edino »Ezavova cerkev« vidna cerkev in edina o kateri je mogoče
govoriti (isto, 40), spregleda, da mora cerkev ravno tudi v svoji
»jakobovskosti« imeti nekatere vidne značilnosti, brez katerih ne more
obstati, kot so npr. znamenja navezanosti na drugega, tj. »nesebičnega
samouveljavljanja«, če uporabimo Bonhoefferjeve izraze, ali z drugo
besedo ljubezni (Raz 2,1–7). To pa pomeni, da je resnična cerkev vsaj
do neke mere vidna in je o njej mogoče govoriti, hkrati pa seveda ne
preneha biti čudež.
Na tem mestu je treba pripomniti, da je Barthova »teologija krize«
iz dvajsetih let predvsem ostra polemika z do tedaj prevladujočo
liberalno teologijo, toda tudi nasploh s sleherno teologijo, ki meni,
da je mogoče kakor koli smiselno in zavezujoče govoriti o Bogu mimo
njegovega samo-razodetja. Kot tak »obračun« je teologija krize nekak-
šen prvi korak in obenem solidni temelj. Barth pa je že isto leto, ko je
izšel Bonhoefferjev Dej in bit, objavil knjižico o Anzelmovem Proslo-
gionu z naslovom Fides Quaerens Intellectum, v kateri sam zgradi most
od dejskega pojmovanja Boga do pojmovanja, pri katerem je Bog
zvesto prisoten v tistih besedah krščanskega izročila, v katerih je vpisana
njegova zgodba. Teologija s tem postane Nach-denken, tj. »mišljenje-
po« poti misli, ki je odprta z besedami cerkve. Tako je o Bogu vendarle
možno zatrjevati nekaj resničnega, čeprav ne izčrpno. (Marsh, 1997:
39–40) Barth tudi pozneje po svoje rešuje probleme, ki jih je nakazal
Bonhoeffer. Sam se bo sicer ukvarjal v prvi vrsti s »primarno pred-
60
jajoča skupnost ljudi, ki poslušajo in izrekajo Božjo besedo.« (Kerše-
van, 1992:40.) Toda Bonhoefferjeva velika pridobitev je v tem, da
»stabilizira« Barthovo »cerkev Jakobovo«, ki je, čeprav edina resnična
cerkev, pri Barthu videti obenem »nemogoča«. S poudarkom, da je
cerkev »Kristus, obstoječ kot občestvo«, ki ga podkrepi z več kot
dvajsetimi referencami iz Pavlovih pisem, Bonhoeffer uspešno presega
»krizo« Barthovega stavka: »[P]rava stiska cerkve izvira prav iz tega,
da človeška ušesa in ustnice nasproti Božji besedi nujno in vedno
odpovedo, čeprav ta beseda nikdar ne odpove; da človek vedno znova
sliši in izreka, kaj je res pri Bogu, da pa to ni več res, ko on, človek, to
sliši in izreka […] razen, če se zgodi čudež!« (Isto, 40.) Barth seveda
ves stoji na tem čudežu in želi poudariti ravno to, da gre za čudež, ne
pa tega, da se ta morda zgodi, morda pa tudi ne. Toda ko trdi, da je
edino »Ezavova cerkev« vidna cerkev in edina o kateri je mogoče
govoriti (isto, 40), spregleda, da mora cerkev ravno tudi v svoji
»jakobovskosti« imeti nekatere vidne značilnosti, brez katerih ne more
obstati, kot so npr. znamenja navezanosti na drugega, tj. »nesebičnega
samouveljavljanja«, če uporabimo Bonhoefferjeve izraze, ali z drugo
besedo ljubezni (Raz 2,1–7). To pa pomeni, da je resnična cerkev vsaj
do neke mere vidna in je o njej mogoče govoriti, hkrati pa seveda ne
preneha biti čudež.
Na tem mestu je treba pripomniti, da je Barthova »teologija krize«
iz dvajsetih let predvsem ostra polemika z do tedaj prevladujočo
liberalno teologijo, toda tudi nasploh s sleherno teologijo, ki meni,
da je mogoče kakor koli smiselno in zavezujoče govoriti o Bogu mimo
njegovega samo-razodetja. Kot tak »obračun« je teologija krize nekak-
šen prvi korak in obenem solidni temelj. Barth pa je že isto leto, ko je
izšel Bonhoefferjev Dej in bit, objavil knjižico o Anzelmovem Proslo-
gionu z naslovom Fides Quaerens Intellectum, v kateri sam zgradi most
od dejskega pojmovanja Boga do pojmovanja, pri katerem je Bog
zvesto prisoten v tistih besedah krščanskega izročila, v katerih je vpisana
njegova zgodba. Teologija s tem postane Nach-denken, tj. »mišljenje-
po« poti misli, ki je odprta z besedami cerkve. Tako je o Bogu vendarle
možno zatrjevati nekaj resničnega, čeprav ne izčrpno. (Marsh, 1997:
39–40) Barth tudi pozneje po svoje rešuje probleme, ki jih je nakazal
Bonhoeffer. Sam se bo sicer ukvarjal v prvi vrsti s »primarno pred-
60
