Page 64 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 64
RAZPRAVE, [TUDIJE
da obstaja avtoriteta, ki je višja od avtoritete vodje, pred katero je
vsak – ravno kot posameznik – odgovoren. Poudaril bo, da v »skupno-
sti posameznikov« ni »zabrisanih meja med tijem in jazom«, ampak
le »najstrožja ločenost in zato najstrožja odgovornost drug do druge-
ga« (isto, 182).
Je pa ta Bonhoefferjeva kritika individualizma izredno pomembna
za razumevanje človekove (izvirne) grešnosti in posledično za Bon-
hoefferjevo skepso do zmožnosti človekove vesti. Če bi namreč greh
mislili zgolj kot svoboden dej, tj. zgolj kot hoteno odločitev posa-
meznika proti Bogu, to ne bi bil več greh kot vase ukrivljena volja,
kot vase sprevrženo bistvo človeka. Vsaj hipotetično bi bil možen
svobodni umik »nazaj« v »brezgrešno« bit posameznika. Prav to je
tisto, kar poskuša človekova vest, ki se želi izogniti Kristusu in se
sama opravičiti. Če pa greh poskušamo razumeti kot bit, se nam
ponujajo pojmovanja, kot je to, da je greh skvarjena človekova narava,
ki zdaj ne more več, da ne bi grešila, ali da gre za predčasovno dejanje,
ki utemeljuje sedanja: v obeh primerih gre za bit kot bitje. To pa
človeku ne bi moglo zares gospodovati, četudi bi ga že vsakokrat
premagalo. Odgovor na vprašanje o tem, kako je greh v nas in nam
gospoduje, je analogen formulaciji o cerkvi, ki je Kristus, in se glasi: v
pripadnosti slehernega posameznika Adamu kot glavi človeštva. Ker
je vsak človek v Adamu, se ne more odvrniti od grešnega deja v
brezgrešno bit, saj je »vsa njegova človeška bit v grehu«, sklene
Bonhoeffer in to vzajemno konstitutivnost deja za bit in biti za dej v
Adamu ilustrira takole: »[J]az sam sem Adam, sem jaz in človeštvo
hkrati, v meni pade človeštvo; kakor jaz, tako je vsak posameznik
Adam, v vseh posameznikih pa deluje ena človeška oseba, Adam.«
(Bonhoeffer, 2005:44.)
Naslednje leto (1930) je Bonhoeffer dobil štipendijo za študij v
New Yorku. Ameriška teologija ga z izjemo gibanja social gospel, ki mu
je dalo misliti, ni preveč navdušila, presenetila pa ga je odprtost in
dostopnost profesorjev. Tudi med študenti je našel družbo. Spopri-
jateljil se je z Afroameričanom Fisherjem in Francozom Lasserrejem.
Slednji je bil prepričan pacifist, ki je na Bonhoefferja močno vplival.
Predvsem ga je prepričal, da v Kristusu nacionalnost ni pomembna.
Močan vtis mu je zapustila tudi takratna segregacija, saj sta se morala
62
da obstaja avtoriteta, ki je višja od avtoritete vodje, pred katero je
vsak – ravno kot posameznik – odgovoren. Poudaril bo, da v »skupno-
sti posameznikov« ni »zabrisanih meja med tijem in jazom«, ampak
le »najstrožja ločenost in zato najstrožja odgovornost drug do druge-
ga« (isto, 182).
Je pa ta Bonhoefferjeva kritika individualizma izredno pomembna
za razumevanje človekove (izvirne) grešnosti in posledično za Bon-
hoefferjevo skepso do zmožnosti človekove vesti. Če bi namreč greh
mislili zgolj kot svoboden dej, tj. zgolj kot hoteno odločitev posa-
meznika proti Bogu, to ne bi bil več greh kot vase ukrivljena volja,
kot vase sprevrženo bistvo človeka. Vsaj hipotetično bi bil možen
svobodni umik »nazaj« v »brezgrešno« bit posameznika. Prav to je
tisto, kar poskuša človekova vest, ki se želi izogniti Kristusu in se
sama opravičiti. Če pa greh poskušamo razumeti kot bit, se nam
ponujajo pojmovanja, kot je to, da je greh skvarjena človekova narava,
ki zdaj ne more več, da ne bi grešila, ali da gre za predčasovno dejanje,
ki utemeljuje sedanja: v obeh primerih gre za bit kot bitje. To pa
človeku ne bi moglo zares gospodovati, četudi bi ga že vsakokrat
premagalo. Odgovor na vprašanje o tem, kako je greh v nas in nam
gospoduje, je analogen formulaciji o cerkvi, ki je Kristus, in se glasi: v
pripadnosti slehernega posameznika Adamu kot glavi človeštva. Ker
je vsak človek v Adamu, se ne more odvrniti od grešnega deja v
brezgrešno bit, saj je »vsa njegova človeška bit v grehu«, sklene
Bonhoeffer in to vzajemno konstitutivnost deja za bit in biti za dej v
Adamu ilustrira takole: »[J]az sam sem Adam, sem jaz in človeštvo
hkrati, v meni pade človeštvo; kakor jaz, tako je vsak posameznik
Adam, v vseh posameznikih pa deluje ena človeška oseba, Adam.«
(Bonhoeffer, 2005:44.)
Naslednje leto (1930) je Bonhoeffer dobil štipendijo za študij v
New Yorku. Ameriška teologija ga z izjemo gibanja social gospel, ki mu
je dalo misliti, ni preveč navdušila, presenetila pa ga je odprtost in
dostopnost profesorjev. Tudi med študenti je našel družbo. Spopri-
jateljil se je z Afroameričanom Fisherjem in Francozom Lasserrejem.
Slednji je bil prepričan pacifist, ki je na Bonhoefferja močno vplival.
Predvsem ga je prepričal, da v Kristusu nacionalnost ni pomembna.
Močan vtis mu je zapustila tudi takratna segregacija, saj sta se morala
62
