Page 65 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 65
NENAD HARDI VITOROVI]
s Fisherjem na tramvajih peljati ločeno. Z njim je ob nedeljah obi-
skoval t. i. Abesinsko baptistično cerkev v Harlemu. Po vrnitvi v Berlin
1931 je bil ordiniran za pastorja, istega leta pa je postal tudi asistent
(oboje do 1933). Iz tega časa so ohranjena številna predavanja, med
njimi tudi prej omenjena, katerih odlomki so v knjigi Odgovornost in
svoboda naslovljeni Stvarjenje in padec. Gre za predavanja k prvim trem
poglavjem Geneze, ki jih je imel v zimskem semestru 1932/33. Bon-
hoeffer je tu popolnoma svoboden, njegova eksegeza sledi besedilu
in ne zahaja v digresije zadnjih znanstvenih dognanj: »Zgodovinski
viri kažejo na to, da sta bili zgodba o drevesu življenja in drevesu
spoznanja prvotno ločeni. A v zvezi s tem je še veliko nejasnosti. Nam
gre za besedilo, kot ga v cerkvi poznamo danes.« (Bonhoeffer, 2005:
121.) Pri že omenjeni opredelitvi človekove ustvarjenosti po Božji
podobi kot odnosne podobnosti (analogia relationis) Bonhoeffer raz-
vija misel iz habilitacijskega dela Dej in bit (in sicer da se Božja svoboda
v Kristusu razodeva kot svoboda za človeka) tako, da je tudi človek
ustvarjen kot svoboden, in sicer svoboden za Boga in sočloveka:
[T]o je oznanilo evangelija, namreč da se je Božja svoboda zvezala
z nami, da se njegova svobodna milost uresničuje le v nas, da Bog
noče biti svoboden zase, temveč za človeka. Ker je Bog v Kristusu
svoboden za človeka, ker svoje svobode ne hrani zase, zato je naše
razmišljanje o svobodi mogoče le v smislu »biti svoboden za …« Da je
Bog svoboden in to za nas, ki po Kristusu bivamo v sredini in ki v
njegovem vstajenju spoznavamo svoje človeško bistvo, ne pomeni nič
drugega kot to, da smo mi svobodni za Boga. (Bonhoeffer, 2005:116.)
In:
V čem se Stvarnikova svoboda razlikuje od svobode stvaritve, kako
je stvaritev svobodna? V tem, da je stvaritev naravnana na drugo
stvaritev, človek je svoboden za človeka. Moža in ženo ju je ustvaril.
(Isto, 117.)
Človek je torej svoboden le, kolikor je svoboden za drugega.
»Svoboda od« ima sicer tudi svoje mesto, toda ne v odnosu do Boga
ali soljudi, marveč do preostalega stvarstva, in drugo ime zanjo je
gospodovanje. Slednje je seveda tudi značilnost človekove podobnosti
Bogu, a spet le v odnosu do Boga:
63
s Fisherjem na tramvajih peljati ločeno. Z njim je ob nedeljah obi-
skoval t. i. Abesinsko baptistično cerkev v Harlemu. Po vrnitvi v Berlin
1931 je bil ordiniran za pastorja, istega leta pa je postal tudi asistent
(oboje do 1933). Iz tega časa so ohranjena številna predavanja, med
njimi tudi prej omenjena, katerih odlomki so v knjigi Odgovornost in
svoboda naslovljeni Stvarjenje in padec. Gre za predavanja k prvim trem
poglavjem Geneze, ki jih je imel v zimskem semestru 1932/33. Bon-
hoeffer je tu popolnoma svoboden, njegova eksegeza sledi besedilu
in ne zahaja v digresije zadnjih znanstvenih dognanj: »Zgodovinski
viri kažejo na to, da sta bili zgodba o drevesu življenja in drevesu
spoznanja prvotno ločeni. A v zvezi s tem je še veliko nejasnosti. Nam
gre za besedilo, kot ga v cerkvi poznamo danes.« (Bonhoeffer, 2005:
121.) Pri že omenjeni opredelitvi človekove ustvarjenosti po Božji
podobi kot odnosne podobnosti (analogia relationis) Bonhoeffer raz-
vija misel iz habilitacijskega dela Dej in bit (in sicer da se Božja svoboda
v Kristusu razodeva kot svoboda za človeka) tako, da je tudi človek
ustvarjen kot svoboden, in sicer svoboden za Boga in sočloveka:
[T]o je oznanilo evangelija, namreč da se je Božja svoboda zvezala
z nami, da se njegova svobodna milost uresničuje le v nas, da Bog
noče biti svoboden zase, temveč za človeka. Ker je Bog v Kristusu
svoboden za človeka, ker svoje svobode ne hrani zase, zato je naše
razmišljanje o svobodi mogoče le v smislu »biti svoboden za …« Da je
Bog svoboden in to za nas, ki po Kristusu bivamo v sredini in ki v
njegovem vstajenju spoznavamo svoje človeško bistvo, ne pomeni nič
drugega kot to, da smo mi svobodni za Boga. (Bonhoeffer, 2005:116.)
In:
V čem se Stvarnikova svoboda razlikuje od svobode stvaritve, kako
je stvaritev svobodna? V tem, da je stvaritev naravnana na drugo
stvaritev, človek je svoboden za človeka. Moža in ženo ju je ustvaril.
(Isto, 117.)
Človek je torej svoboden le, kolikor je svoboden za drugega.
»Svoboda od« ima sicer tudi svoje mesto, toda ne v odnosu do Boga
ali soljudi, marveč do preostalega stvarstva, in drugo ime zanjo je
gospodovanje. Slednje je seveda tudi značilnost človekove podobnosti
Bogu, a spet le v odnosu do Boga:
63
