Page 63 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 63
NENAD HARDI VITOROVI]
metnostjo Boga«, o kateri Bonhoeffer ne želi govoriti. Toda mar ne
govori Bonhoeffer o tem, o čemer Barth ni hotel govoriti in kar je le
označil z eno samo besedo – čudež? Kaj torej lahko zaključimo? Ali je
Bonhoeffer spodkopal Barthovo kritiko religije? Ne, saj to tudi ne bi
bilo mogoče. Barth ostaja tisti, ki je prvi pokazal, da »v luči evangelija
nikakor ni razvidno, da bi bila religija nekaj dobrega«, in da je, čeprav
v nekem smislu »krščanstvo seveda je religija, […] hkrati ena njegovih
značilnih lastnosti (kot religije) ta, da dvomi vase glede te svoje
kapacitete« (Jenson, 2005:34). In tudi ni Bonhoeffer naiven zane-
senjak. Gotovo ni videl »zmagoslavne« cerkve tam, kjer je Barth videl
Ezavovo in veroval v Jakobovo. Njegov namen nikakor ni bil razve-
ljaviti Barthovo kritiko religije in ponovno graditi gradove v oblakih,
temveč omogočiti pristno teološko artikulacijo v Kristusu razodete
dejanskosti; dejanskosti, brez katere bi krščanska skupnost bila zgolj
ideal, ki bi ga zaman poskušali uresničevati: Bog ni le blizu, ampak je
tu; Kristusova cerkev je vidna in »otipljiva«; zagotovljena je kontinui-
teta razodetja; človek ni zgolj posameznik:
Ustrezno razodetni biti tudi človekova bit ni mišljena niti oko-
stenela kot bitje niti zvodenela kot nebitje […] Oseba kot sinteza deja
in biti je vedno oboje v enem, posamezna oseba in človeštvo. Pojem
posameznika nasploh je neizvršljiva abstrakcija […] Človek ni samo v
svoji splošni duhovnosti, ampak je ravno v vsej svoji eksistencialnosti
vključen v družbenost. Zadet v svoji eksistenci se zaveda svoje narav-
nanosti v človeštvo (v sodbi in milosti). Sam je storil greh starega
človeštva […]. (Bonhoeffer, 2005:34.)
Naj opozorim, da Bonhoefferjeva kritika individualizma ne zanika
posameznika v odnosu do Boga in drugih ljudi. Zanika le posamez-
nika »nasploh«, tj. izvzetega iz odnosov. To je razvidno že tu, čeprav
bo postalo eksplicitna tema šele čez nekaj let, ko bo na oblast prišel
Hitler. Takrat bo Bonhoeffer v predavanju Vodja in posameznik v mladi
generaciji kritiziral čredno zavest, oziroma občudovanje avtoritete
vodje, ki za posameznika pomeni »radikalno odpoved svoji pravici,
ki jo ima kot individuum, in vendar tudi brezmejno svobodo indivi-
duuma v skladu z zakonom prenosa.« (Bonhoeffer, 2005:180.) To
seveda vodi v popolnoma neodgovorno »poslušnost«, zato bo svaril,
61
metnostjo Boga«, o kateri Bonhoeffer ne želi govoriti. Toda mar ne
govori Bonhoeffer o tem, o čemer Barth ni hotel govoriti in kar je le
označil z eno samo besedo – čudež? Kaj torej lahko zaključimo? Ali je
Bonhoeffer spodkopal Barthovo kritiko religije? Ne, saj to tudi ne bi
bilo mogoče. Barth ostaja tisti, ki je prvi pokazal, da »v luči evangelija
nikakor ni razvidno, da bi bila religija nekaj dobrega«, in da je, čeprav
v nekem smislu »krščanstvo seveda je religija, […] hkrati ena njegovih
značilnih lastnosti (kot religije) ta, da dvomi vase glede te svoje
kapacitete« (Jenson, 2005:34). In tudi ni Bonhoeffer naiven zane-
senjak. Gotovo ni videl »zmagoslavne« cerkve tam, kjer je Barth videl
Ezavovo in veroval v Jakobovo. Njegov namen nikakor ni bil razve-
ljaviti Barthovo kritiko religije in ponovno graditi gradove v oblakih,
temveč omogočiti pristno teološko artikulacijo v Kristusu razodete
dejanskosti; dejanskosti, brez katere bi krščanska skupnost bila zgolj
ideal, ki bi ga zaman poskušali uresničevati: Bog ni le blizu, ampak je
tu; Kristusova cerkev je vidna in »otipljiva«; zagotovljena je kontinui-
teta razodetja; človek ni zgolj posameznik:
Ustrezno razodetni biti tudi človekova bit ni mišljena niti oko-
stenela kot bitje niti zvodenela kot nebitje […] Oseba kot sinteza deja
in biti je vedno oboje v enem, posamezna oseba in človeštvo. Pojem
posameznika nasploh je neizvršljiva abstrakcija […] Človek ni samo v
svoji splošni duhovnosti, ampak je ravno v vsej svoji eksistencialnosti
vključen v družbenost. Zadet v svoji eksistenci se zaveda svoje narav-
nanosti v človeštvo (v sodbi in milosti). Sam je storil greh starega
človeštva […]. (Bonhoeffer, 2005:34.)
Naj opozorim, da Bonhoefferjeva kritika individualizma ne zanika
posameznika v odnosu do Boga in drugih ljudi. Zanika le posamez-
nika »nasploh«, tj. izvzetega iz odnosov. To je razvidno že tu, čeprav
bo postalo eksplicitna tema šele čez nekaj let, ko bo na oblast prišel
Hitler. Takrat bo Bonhoeffer v predavanju Vodja in posameznik v mladi
generaciji kritiziral čredno zavest, oziroma občudovanje avtoritete
vodje, ki za posameznika pomeni »radikalno odpoved svoji pravici,
ki jo ima kot individuum, in vendar tudi brezmejno svobodo indivi-
duuma v skladu z zakonom prenosa.« (Bonhoeffer, 2005:180.) To
seveda vodi v popolnoma neodgovorno »poslušnost«, zato bo svaril,
61
