Page 66 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 66
RAZPRAVE, [TUDIJE
Človek v dvojnosti, mož in žena, je kot Bogu podoben ustvarjen v
svet živega in neživega, in tako kot je njegova svoboda do drugega
človeka v tem, da je svoboden zanj, tako je njegova svoboda do
ostalega stvarstva v tem, da je svoboden zanj, tako tako je njegova
svoboda do ostalega stvarstva v tem, da je svoboden od. To pomeni,
da je njegov gospodar […] a kot nekdo, ki naročilo in oblast za
gospodovanje prejema od Boga. (Isto, 117.)
Dva dni po Hitlerjevem prihodu na mesto kanclerja (30. 1. 1933)
je Bonhoeffer na radiu bral omenjeno predavanje Vodja in posameznik
v mladi generaciji (1. 2. 1933). Radijski prenos je bil prekinjen kmalu
po tem, ko je razložil, v kakšnih okoliščinah vodja postane zapeljivec
(Führer – Verführer). Sedmega aprila se je začelo odstavljanje »nearij-
cev« iz državnih služb. Bonhoeffer je do 15. aprila končal spis Cerkev
pred Judovskim vprašanjem, ki je bil junija objavljen. V njem kliče cerkev,
naj državo izpraša glede legitimnosti njenega ravnanja do Judov
nasploh. V takšni zahtevi je bil takrat osamljen – največ, kar bi od
kolegov tisti hip lahko pričakoval, je bila solidarnost s protestant-
skimi pastorji judovskega porekla. Zaradi preganjanja slednjih se bo
del cerkve res zganil in uprl. Toda najprej bodo julija 1933 nacistični
tako imenovani Nemški kristjani začasno postali večinska struja v
nekaterih deželnih cerkvah, tudi v Evangeličanski cerkvi staropruske
unije, in 6. septembra se je z »arijskimi paragrafi« v teh cerkvah res
začelo odstranjevanje ljudi judovskega porekla. Bonhoeffer je z Marti-
nom Niemöllerjem pristopil k pravkar ustanovljeni Zvezi pastorjev v
izrednih razmerah (Pfarrernotbund), za katero sta skupaj napisala
pristopno izjavo, s katero so se člani zavezali, da bodo branili ogro-
žene kolege, in ki je hkrati vse tiste, ki bi izvajanju novega cerkvenega
zakona pritrjevali, razglasila za odpadnike, ker je ta zakon v nasprotju
z veroizpovedjo cerkve.12 S tem je bila ta zveza predhodnica Izpovedne
cerkve in Teološke deklaracije njene Barmenske sinode.13 Toda Bonhoef-
fer se je čutil osamljenega. Njegovi kolegi sicer niso bili rasisti, bili pa
so večinoma tako zelo protijudovsko naravnani, da o kakem protestu
12 Ta poudarek je bil Bonhoefferjev.
13 Glej prevod izjave barmenske sinode Izpovedne cerkve (Teološka deklaracija,
2001:155–158). Za teološko in politično ozadje glej: Kerševan, 1992:162–174.
64
Človek v dvojnosti, mož in žena, je kot Bogu podoben ustvarjen v
svet živega in neživega, in tako kot je njegova svoboda do drugega
človeka v tem, da je svoboden zanj, tako je njegova svoboda do
ostalega stvarstva v tem, da je svoboden zanj, tako tako je njegova
svoboda do ostalega stvarstva v tem, da je svoboden od. To pomeni,
da je njegov gospodar […] a kot nekdo, ki naročilo in oblast za
gospodovanje prejema od Boga. (Isto, 117.)
Dva dni po Hitlerjevem prihodu na mesto kanclerja (30. 1. 1933)
je Bonhoeffer na radiu bral omenjeno predavanje Vodja in posameznik
v mladi generaciji (1. 2. 1933). Radijski prenos je bil prekinjen kmalu
po tem, ko je razložil, v kakšnih okoliščinah vodja postane zapeljivec
(Führer – Verführer). Sedmega aprila se je začelo odstavljanje »nearij-
cev« iz državnih služb. Bonhoeffer je do 15. aprila končal spis Cerkev
pred Judovskim vprašanjem, ki je bil junija objavljen. V njem kliče cerkev,
naj državo izpraša glede legitimnosti njenega ravnanja do Judov
nasploh. V takšni zahtevi je bil takrat osamljen – največ, kar bi od
kolegov tisti hip lahko pričakoval, je bila solidarnost s protestant-
skimi pastorji judovskega porekla. Zaradi preganjanja slednjih se bo
del cerkve res zganil in uprl. Toda najprej bodo julija 1933 nacistični
tako imenovani Nemški kristjani začasno postali večinska struja v
nekaterih deželnih cerkvah, tudi v Evangeličanski cerkvi staropruske
unije, in 6. septembra se je z »arijskimi paragrafi« v teh cerkvah res
začelo odstranjevanje ljudi judovskega porekla. Bonhoeffer je z Marti-
nom Niemöllerjem pristopil k pravkar ustanovljeni Zvezi pastorjev v
izrednih razmerah (Pfarrernotbund), za katero sta skupaj napisala
pristopno izjavo, s katero so se člani zavezali, da bodo branili ogro-
žene kolege, in ki je hkrati vse tiste, ki bi izvajanju novega cerkvenega
zakona pritrjevali, razglasila za odpadnike, ker je ta zakon v nasprotju
z veroizpovedjo cerkve.12 S tem je bila ta zveza predhodnica Izpovedne
cerkve in Teološke deklaracije njene Barmenske sinode.13 Toda Bonhoef-
fer se je čutil osamljenega. Njegovi kolegi sicer niso bili rasisti, bili pa
so večinoma tako zelo protijudovsko naravnani, da o kakem protestu
12 Ta poudarek je bil Bonhoefferjev.
13 Glej prevod izjave barmenske sinode Izpovedne cerkve (Teološka deklaracija,
2001:155–158). Za teološko in politično ozadje glej: Kerševan, 1992:162–174.
64
