Page 67 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 67
NENAD HARDI VITOROVI]
proti državni samovolji nad neevangeličanskimi Judi pri njih ni
moglo biti govora. Obstajal pa je seveda tudi čisto teološki razlog.
Bonhoeffer je nelegitimnost nove državne zakonodaje in s tem tudi
nelegitimnost nove oblasti ter potrebo po protestu cerkve dokazoval
z nalogo oblasti, kot je opredeljena v Pavlovem Pismu Rimljanom
13,4. To bo pozneje podlaga pete Barmenske teze. Toda kleč je bila v
tem, da gre za deskripcijo, ki nima navidez nič opraviti s tem, kako
naj bi kristjani ravnali, ko država te naloge ne izvršuje. Konservativni
luteranski pastorji, na katere je Bonhoeffer lahko računal, da se bodo
uprli krivem nauku Nemških kristjanov znotraj cerkve, so po drugi
strani čvrsto zastopali luteranski nauk o dveh kraljestvih in se zato
nikakor niso hoteli vmešavati v to, za kar se jim je zdelo, da je zadeva
države. Poleg tega se je sprva malokdo pridružil Zvezi pastorjev v
izrednih razmerah; ta se je takoj začela pogajati, da bi dosegla kak
kompromis (kar se ji je začasno tudi posrečilo, ker Hitler ni hotel
tvegati, da bi nemška evangeličanska cerkev razpadla).
Bonhoeffer je odločno zavračal kakršen koli kompromis s heretiki.
Predlagal je izstop iz nemške evangeličanske cerkve, ker pa se na to ni
nihče odzval, je že oktobra prevzel službo pastorja nemške evangeli-
čanske skupnosti v Londonu. Tam je spoznal anglikanskega škofa
Geogrea Bella, enega izmed pionirjev ekumenskega gibanja, s katerim
sta postala zaupna prijatelja. Bell bo pozneje Bonhoefferjeva kon-
taktna oseba za stik z angleškimi obveščevalci, sam pa se bo z vso silo
zavzel proti zavezniškem bombardiranju civilnih delov nemških mest.
Bonhoeffer bi morda tudi ostal v Londonu, ko si ne bi bil dopisoval z
Barthom. Ta ga je oštel, češ da se izmika odgovornosti, ki jo ima kot
Nemec. In vendar je Bonhoeffer sprva še ostal v Angliji. Naslednje
leto (1934) je postal eden »oddaljenih« udov Izpovedne cerkve in kot
njen predstavnik se je udeležil ekumenske konference na Danskem
otoku Fanø, kjer je nastopil s poudarjeno pacifističnim govorom. Leta
1935 pa se je zavoljo dela v Izpovedni cerkvi res vrnil v Nemčijo, in
sicer zato, da bi prevzel izobraževanje njenih prihodnjih pastorjev.
Bonhoeffer in njegovi seminaristi so na obalah Baltskega morja živeli
skupaj, podobno kot v samostanu: najprej pri Zingstu, potem v
Finkenwaldeju vzhodno od Stettina (Szczecin). Tu je nastal spis Hoja
za Jezusom, sprva kot serija predavanj.
65
proti državni samovolji nad neevangeličanskimi Judi pri njih ni
moglo biti govora. Obstajal pa je seveda tudi čisto teološki razlog.
Bonhoeffer je nelegitimnost nove državne zakonodaje in s tem tudi
nelegitimnost nove oblasti ter potrebo po protestu cerkve dokazoval
z nalogo oblasti, kot je opredeljena v Pavlovem Pismu Rimljanom
13,4. To bo pozneje podlaga pete Barmenske teze. Toda kleč je bila v
tem, da gre za deskripcijo, ki nima navidez nič opraviti s tem, kako
naj bi kristjani ravnali, ko država te naloge ne izvršuje. Konservativni
luteranski pastorji, na katere je Bonhoeffer lahko računal, da se bodo
uprli krivem nauku Nemških kristjanov znotraj cerkve, so po drugi
strani čvrsto zastopali luteranski nauk o dveh kraljestvih in se zato
nikakor niso hoteli vmešavati v to, za kar se jim je zdelo, da je zadeva
države. Poleg tega se je sprva malokdo pridružil Zvezi pastorjev v
izrednih razmerah; ta se je takoj začela pogajati, da bi dosegla kak
kompromis (kar se ji je začasno tudi posrečilo, ker Hitler ni hotel
tvegati, da bi nemška evangeličanska cerkev razpadla).
Bonhoeffer je odločno zavračal kakršen koli kompromis s heretiki.
Predlagal je izstop iz nemške evangeličanske cerkve, ker pa se na to ni
nihče odzval, je že oktobra prevzel službo pastorja nemške evangeli-
čanske skupnosti v Londonu. Tam je spoznal anglikanskega škofa
Geogrea Bella, enega izmed pionirjev ekumenskega gibanja, s katerim
sta postala zaupna prijatelja. Bell bo pozneje Bonhoefferjeva kon-
taktna oseba za stik z angleškimi obveščevalci, sam pa se bo z vso silo
zavzel proti zavezniškem bombardiranju civilnih delov nemških mest.
Bonhoeffer bi morda tudi ostal v Londonu, ko si ne bi bil dopisoval z
Barthom. Ta ga je oštel, češ da se izmika odgovornosti, ki jo ima kot
Nemec. In vendar je Bonhoeffer sprva še ostal v Angliji. Naslednje
leto (1934) je postal eden »oddaljenih« udov Izpovedne cerkve in kot
njen predstavnik se je udeležil ekumenske konference na Danskem
otoku Fanø, kjer je nastopil s poudarjeno pacifističnim govorom. Leta
1935 pa se je zavoljo dela v Izpovedni cerkvi res vrnil v Nemčijo, in
sicer zato, da bi prevzel izobraževanje njenih prihodnjih pastorjev.
Bonhoeffer in njegovi seminaristi so na obalah Baltskega morja živeli
skupaj, podobno kot v samostanu: najprej pri Zingstu, potem v
Finkenwaldeju vzhodno od Stettina (Szczecin). Tu je nastal spis Hoja
za Jezusom, sprva kot serija predavanj.
65
