Page 68 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 68
RAZPRAVE, [TUDIJE
Glede Hoje za Jezusom je Barth v Cerkveni dogmatiki IV/2 dejal, da je
daleč najboljše besedilo, ki je bilo kdaj napisano na to temo, tako da
je bil v skušnjavi, da iz njega kar povzame zajetne odlomke (Marsh,
2005:45). To ni presenetljivo, saj se tu Bonhoeffer bere zelo »kalvin-
sko«. Če je namreč Luthru bilo še povsem samoumevno, da je Jezus
Kralj, ki terja njegovo poslušnost, in je prav v luči tega reafirmiral apo-
stolski nauk o opravičenju s poudarkom na ločevanju med zahtevo
postave in obljubo evangelija (v kateri se daruje ravno Kralj Jezus), pa
je do dvajsetega stoletja v luteranskih cerkvah prevladalo takšno nju-
no ločevanje, ki mu Bonhoeffer pravi »poceni milost«. V slednji Jezus
sicer nastopa kot spravna daritev za greh človeštva, ne pa tudi kot
vstali in živi Kristus, ki človeka pokliče iz stare eksistence v skupnost
s seboj, Gospodar, ki bi mu morali slediti. Posledica takšne »milosti«
je zato »poceni vera«. To je vera brez poslušnosti, ki seveda ni vera,
temveč nevera. Bonhoefferjev prijem pa ni v tem, da bi sam ponovno
»zlepil« postavo in evangelij. Poslušnost ni poslušnost postavi, temveč
vstalemu Kristusu osebno: »Klic k hoji za Jezusom je torej navezanost
na osebo samega Jezusa Kristusa, je prelom z vsemi zakonitostmi po
milosti tega, ki kliče. To je klic milosti, zapoved milosti, ki je onstran
sovražnosti med postavo in evangelijem.« (Bonhoeffer, 2005:133.)
Človekov odziv na klic Bonhoeffer strne v dve nerazdružljivi povedi:
Le verujoči je poslušen in le poslušni veruje. Pri tem poudari tako popolno
človekovo odvisnost od klica, kot tudi časovno sovpadanje vere in
poslušnosti. Vera se takoj izraža kot poslušnost. Spis vsebuje tudi
čudovit pastoralni prikaz spopada z nevero – spopada, ki se upira
temu, da bi skrivnost Božjega izbora dojemal mimo Božjega razodetja
v Kristusu in bi posledično prehitro resigniral. (Isto, 139–141.)
Leta 1937 je nacistična oblast zaprla seminar v Finkenwaldeju.
Bonhoeffer je še naprej poučeval, a poslej ilegalno, na različnih krajih.
Leta 1938 je svojo izkušnjo z zatrtim seminarjem tematiziral v Skup-
nem življenju, ki ga je objavil naslednje leto. Tu se naveže na rešitve iz
Deja in biti, katerih pomen zdaj (in pozneje v Etiki) pride do izraza.
Kakor da bi dajal »meso na kosti«, pravi:
S krščansko skupnostjo je tako kot s posvečenostjo kristjanov. Je
Božji dar, do katerega nimamo nikakršne pravice. Kako je v resnici z
našo skupnostjo, kako je z našim posvečenjem, to ve le Bog. Kar je v
66
Glede Hoje za Jezusom je Barth v Cerkveni dogmatiki IV/2 dejal, da je
daleč najboljše besedilo, ki je bilo kdaj napisano na to temo, tako da
je bil v skušnjavi, da iz njega kar povzame zajetne odlomke (Marsh,
2005:45). To ni presenetljivo, saj se tu Bonhoeffer bere zelo »kalvin-
sko«. Če je namreč Luthru bilo še povsem samoumevno, da je Jezus
Kralj, ki terja njegovo poslušnost, in je prav v luči tega reafirmiral apo-
stolski nauk o opravičenju s poudarkom na ločevanju med zahtevo
postave in obljubo evangelija (v kateri se daruje ravno Kralj Jezus), pa
je do dvajsetega stoletja v luteranskih cerkvah prevladalo takšno nju-
no ločevanje, ki mu Bonhoeffer pravi »poceni milost«. V slednji Jezus
sicer nastopa kot spravna daritev za greh človeštva, ne pa tudi kot
vstali in živi Kristus, ki človeka pokliče iz stare eksistence v skupnost
s seboj, Gospodar, ki bi mu morali slediti. Posledica takšne »milosti«
je zato »poceni vera«. To je vera brez poslušnosti, ki seveda ni vera,
temveč nevera. Bonhoefferjev prijem pa ni v tem, da bi sam ponovno
»zlepil« postavo in evangelij. Poslušnost ni poslušnost postavi, temveč
vstalemu Kristusu osebno: »Klic k hoji za Jezusom je torej navezanost
na osebo samega Jezusa Kristusa, je prelom z vsemi zakonitostmi po
milosti tega, ki kliče. To je klic milosti, zapoved milosti, ki je onstran
sovražnosti med postavo in evangelijem.« (Bonhoeffer, 2005:133.)
Človekov odziv na klic Bonhoeffer strne v dve nerazdružljivi povedi:
Le verujoči je poslušen in le poslušni veruje. Pri tem poudari tako popolno
človekovo odvisnost od klica, kot tudi časovno sovpadanje vere in
poslušnosti. Vera se takoj izraža kot poslušnost. Spis vsebuje tudi
čudovit pastoralni prikaz spopada z nevero – spopada, ki se upira
temu, da bi skrivnost Božjega izbora dojemal mimo Božjega razodetja
v Kristusu in bi posledično prehitro resigniral. (Isto, 139–141.)
Leta 1937 je nacistična oblast zaprla seminar v Finkenwaldeju.
Bonhoeffer je še naprej poučeval, a poslej ilegalno, na različnih krajih.
Leta 1938 je svojo izkušnjo z zatrtim seminarjem tematiziral v Skup-
nem življenju, ki ga je objavil naslednje leto. Tu se naveže na rešitve iz
Deja in biti, katerih pomen zdaj (in pozneje v Etiki) pride do izraza.
Kakor da bi dajal »meso na kosti«, pravi:
S krščansko skupnostjo je tako kot s posvečenostjo kristjanov. Je
Božji dar, do katerega nimamo nikakršne pravice. Kako je v resnici z
našo skupnostjo, kako je z našim posvečenjem, to ve le Bog. Kar je v
66
