Page 69 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 69
NENAD HARDI VITOROVI]
naših očeh ubogo in šibko, je lahko za Boga veliko in čudovito […]
Krščanska bratska skupnost ni ideal, ki bi ga morali uresničevati,
temveč resničnost, od Boga ustvarjena v Jezusu Kristusu, pri kateri
smemo biti soudeleženi. Kolikor jasneje temelj, moč in obljubo naših
skupnosti prepoznavamo izključno v Jezusu Kristusu, tem bolj smo
mirni v razmišljanjih o svoji skupnosti, tem lažje zanjo molimo in
upamo. (Bonhoeffer, 2005:159.)
Pričakovati zmagoslavno cerkev, pričakovati občuteno neposred-
nost odnosov v njej, pa je za skupnost destruktivno, pogubno priča-
kovanje, podobno sanjarjenju o idealni cerkvi. V krščanski skupnosti
(kolikor je skupnost krščanska) odnosi ravno niso neposredni, mar-
več posredni: so iz Jezusa in zavoljo njega; so po Duhu, ki ga on pošilja
in po katerem se daruje. Zato cerkev oziroma krščanska skupnost ni
niti fizična niti psihična dejanskost, temveč pnevmatološka, pravi
Bonhoeffer. To ima zelo konkretne posledice: »Glede na to, da Kristus
stoji med menoj in bližnjim, ne smem hrepeneti po neposredni skup-
nosti z njim. Tako kot je meni le Kristus lahko spregovoril na način,
ki mi je bil v pomoč, tako tudi bližnjemu lahko pomaga le Kristus.«
(Bonhoeffer, 2005:162.) Samo tako lahko kristjani drug drugemu po-
sredujejo Kristusa, so drug drugemu Kristus. Duhovna ljubezen, se
pravi ljubezen, ki izhaja iz Kristusa in njegove besede, bo spoštovala
mejo drugega. Drugemu bo služila, ne bo se ga polaščala, ne bo pri-
vzela pokroviteljske drže in mu vladala. V duhovni skupnosti, se pravi
v skupnosti, ki je utemeljena v Kristusu kot sredniku, ima oblast le
Božja beseda. V skupnosti neposrednih odnosov pa vlada poleg nje
še človek, »karizmatični« vodja. V takšni skupnosti prevladuje hrepe-
nenje po skupnosti kot neposredni združitvi, bodisi v pokroviteljski
in prilaščajoči ljubezni bodisi v pokoravanju s silo lastne moči in
vpliva. In to dvoje je pravzaprav isto, opozori Bonhoeffer. To je seveda
nenehna grožnja resnični cerkvi, saj si vsi želimo izkustva pristne
skupnosti. Prav zato mora biti jasno, da »Bog ni Bog občutij, temveč
Bog resnice« (isto, 156), ki sicer skoraj vsem kristjanom vsaj enkrat v
njihovem življenju omogoči izkustvo pristne krščanske skupnosti, da
pa to ni nekaj, kar bi ti smeli pričakovati. Resnični dejanskosti
skupnosti, ki je edino v Kristusu, so deležni po veri: »V veri smo
povezani, ne v izkušnji.« (Isto, 165.) Zato bo »skupno življenje v besedi
67
naših očeh ubogo in šibko, je lahko za Boga veliko in čudovito […]
Krščanska bratska skupnost ni ideal, ki bi ga morali uresničevati,
temveč resničnost, od Boga ustvarjena v Jezusu Kristusu, pri kateri
smemo biti soudeleženi. Kolikor jasneje temelj, moč in obljubo naših
skupnosti prepoznavamo izključno v Jezusu Kristusu, tem bolj smo
mirni v razmišljanjih o svoji skupnosti, tem lažje zanjo molimo in
upamo. (Bonhoeffer, 2005:159.)
Pričakovati zmagoslavno cerkev, pričakovati občuteno neposred-
nost odnosov v njej, pa je za skupnost destruktivno, pogubno priča-
kovanje, podobno sanjarjenju o idealni cerkvi. V krščanski skupnosti
(kolikor je skupnost krščanska) odnosi ravno niso neposredni, mar-
več posredni: so iz Jezusa in zavoljo njega; so po Duhu, ki ga on pošilja
in po katerem se daruje. Zato cerkev oziroma krščanska skupnost ni
niti fizična niti psihična dejanskost, temveč pnevmatološka, pravi
Bonhoeffer. To ima zelo konkretne posledice: »Glede na to, da Kristus
stoji med menoj in bližnjim, ne smem hrepeneti po neposredni skup-
nosti z njim. Tako kot je meni le Kristus lahko spregovoril na način,
ki mi je bil v pomoč, tako tudi bližnjemu lahko pomaga le Kristus.«
(Bonhoeffer, 2005:162.) Samo tako lahko kristjani drug drugemu po-
sredujejo Kristusa, so drug drugemu Kristus. Duhovna ljubezen, se
pravi ljubezen, ki izhaja iz Kristusa in njegove besede, bo spoštovala
mejo drugega. Drugemu bo služila, ne bo se ga polaščala, ne bo pri-
vzela pokroviteljske drže in mu vladala. V duhovni skupnosti, se pravi
v skupnosti, ki je utemeljena v Kristusu kot sredniku, ima oblast le
Božja beseda. V skupnosti neposrednih odnosov pa vlada poleg nje
še človek, »karizmatični« vodja. V takšni skupnosti prevladuje hrepe-
nenje po skupnosti kot neposredni združitvi, bodisi v pokroviteljski
in prilaščajoči ljubezni bodisi v pokoravanju s silo lastne moči in
vpliva. In to dvoje je pravzaprav isto, opozori Bonhoeffer. To je seveda
nenehna grožnja resnični cerkvi, saj si vsi želimo izkustva pristne
skupnosti. Prav zato mora biti jasno, da »Bog ni Bog občutij, temveč
Bog resnice« (isto, 156), ki sicer skoraj vsem kristjanom vsaj enkrat v
njihovem življenju omogoči izkustvo pristne krščanske skupnosti, da
pa to ni nekaj, kar bi ti smeli pričakovati. Resnični dejanskosti
skupnosti, ki je edino v Kristusu, so deležni po veri: »V veri smo
povezani, ne v izkušnji.« (Isto, 165.) Zato bo »skupno življenje v besedi
67
