Page 70 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 70
RAZPRAVE, [TUDIJE
[…] le tam ostalo zdravo, kjer se ne kaže kot gibanje, kot red, kot
združenje, kot collegium pietatis, temveč, kjer se dojema kot del ene,
svete, splošne, krščanske cerkve, kjer skupaj s celotno cerkvijo deluje,
trpi, se bojuje, deli isto stisko in upa v isto obljubo« (isto, 163).
V istem letu (1938) je Bonhoefferja njegov svak Hans von Dohna-
nyi seznanil tako s Hitlerjevimi vojnimi cilji kot tudi z načrti skupine
vojaške obveščevalne službe Abwehr za atentat nanj, in ga prvič prosil,
da bi izrabil svoja poznanstva iz svetovnega ekumenskega gibanja za
vzpostavitev stikov s tujimi vladami. Bonhoeffer je seveda imel hude
pomisleke in je potreboval še nekaj časa, da zadevo pretehta. Raz-
mišljanja, na osnovi katerih je vendarle sprejel odločitev, da se skupini,
ki sta jo vodila generalmajor Hans Oster in admiral Wilhelm Canaris,
pridruži, so dokumentirana v njegovi Etiki. Leta 1939 se je sicer srečal
s prijateljem iz Londona, škofom Georgeom Bellom in glavnim
tajnikom Začasnega ekumenskega sveta cerkva, Visser’t Hooftom,
toda z drugim namenom. Skušal je namreč doseči, da bi ekumensko
gibanje priznalo Izpovedno cerkev (kot edino legitimno predstavnico
nemške evangeličanske cerkve). Toda do tega priznanja ni prišlo, kljub
osebni zavzetosti obeh sogovornikov. Bonhoeffer je v ekumenskem
gibanju tudi sicer bil izjemno dejaven: vse udeležence je neutrudno
prepričeval, da bi v svojih državah podprli protivojno opcijo. Tik pred
vojno je svetu Izpovedne cerkve sporočil, da namerava zavrniti vojaško
službo, če bo vpoklican. Člani sveta so se zavedali, kaj bi to pomenilo,
zato so ga poslali v Ameriko. Toda že po nekaj tednih se je vrnil,
odločen, da mora stati ob strani kristjanom v Nemčiji. Kmalu nato
(leta 1940) se je pridružil že omenjeni skupini odpornikov in je tudi
sam začel uradno delati za Abwehr, da bi za nemške oblasti in še
posebej za Gestapo bil videti kot nemški vohun. Do takrat je namreč
bil že resno osumljen z raznih koncev. Tako so mu pod obtožbo, da
širi pacifistične in državi sovražne misli, še istega leta prepovedali
poučevati na ozemlju celotne države, marca naslednje leto pa tudi
objavljati tekste.
Po odločitvi, da ostane v Nemčiji, je Bonhoeffer začel delati tudi
na spisu, ki je kot Etika objavljen posthumno, gre pa za fragmente,
saj ga ni utegnil dokončati. Bonhoeffer tu v celoti zavrača vse mogoče
poskuse spoprijema z etičnim, ne da bi jim odvzemal njihove digni-
68
[…] le tam ostalo zdravo, kjer se ne kaže kot gibanje, kot red, kot
združenje, kot collegium pietatis, temveč, kjer se dojema kot del ene,
svete, splošne, krščanske cerkve, kjer skupaj s celotno cerkvijo deluje,
trpi, se bojuje, deli isto stisko in upa v isto obljubo« (isto, 163).
V istem letu (1938) je Bonhoefferja njegov svak Hans von Dohna-
nyi seznanil tako s Hitlerjevimi vojnimi cilji kot tudi z načrti skupine
vojaške obveščevalne službe Abwehr za atentat nanj, in ga prvič prosil,
da bi izrabil svoja poznanstva iz svetovnega ekumenskega gibanja za
vzpostavitev stikov s tujimi vladami. Bonhoeffer je seveda imel hude
pomisleke in je potreboval še nekaj časa, da zadevo pretehta. Raz-
mišljanja, na osnovi katerih je vendarle sprejel odločitev, da se skupini,
ki sta jo vodila generalmajor Hans Oster in admiral Wilhelm Canaris,
pridruži, so dokumentirana v njegovi Etiki. Leta 1939 se je sicer srečal
s prijateljem iz Londona, škofom Georgeom Bellom in glavnim
tajnikom Začasnega ekumenskega sveta cerkva, Visser’t Hooftom,
toda z drugim namenom. Skušal je namreč doseči, da bi ekumensko
gibanje priznalo Izpovedno cerkev (kot edino legitimno predstavnico
nemške evangeličanske cerkve). Toda do tega priznanja ni prišlo, kljub
osebni zavzetosti obeh sogovornikov. Bonhoeffer je v ekumenskem
gibanju tudi sicer bil izjemno dejaven: vse udeležence je neutrudno
prepričeval, da bi v svojih državah podprli protivojno opcijo. Tik pred
vojno je svetu Izpovedne cerkve sporočil, da namerava zavrniti vojaško
službo, če bo vpoklican. Člani sveta so se zavedali, kaj bi to pomenilo,
zato so ga poslali v Ameriko. Toda že po nekaj tednih se je vrnil,
odločen, da mora stati ob strani kristjanom v Nemčiji. Kmalu nato
(leta 1940) se je pridružil že omenjeni skupini odpornikov in je tudi
sam začel uradno delati za Abwehr, da bi za nemške oblasti in še
posebej za Gestapo bil videti kot nemški vohun. Do takrat je namreč
bil že resno osumljen z raznih koncev. Tako so mu pod obtožbo, da
širi pacifistične in državi sovražne misli, še istega leta prepovedali
poučevati na ozemlju celotne države, marca naslednje leto pa tudi
objavljati tekste.
Po odločitvi, da ostane v Nemčiji, je Bonhoeffer začel delati tudi
na spisu, ki je kot Etika objavljen posthumno, gre pa za fragmente,
saj ga ni utegnil dokončati. Bonhoeffer tu v celoti zavrača vse mogoče
poskuse spoprijema z etičnim, ne da bi jim odvzemal njihove digni-
68
