Page 71 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 71
NENAD HARDI VITOROVI]
tete. Kot »vrednote in drže visokega človeštva« jih primerja z vite-
štvom don Kihota, in Bonhoefferjeve simpatije se nikoli ne prevesijo
na stran sveta, ki se temu posmehuje. Toda nobena teh (pokončnih)
drž ne »zdrži«, od tod njihova tragičnost. Za razliko od vseh drugih
etik, ki jih obravnava – tako »idealističnih«, ki izhajajo iz nasprotij
med najstvom in bitjo, motivom in dejanjem, idejo in realizacijo, ter
tako poskušajo nemogoče: namreč udejanjanje nedejanskega, kot
tudi »pozitivistično-empiričnih«, katerih pojem dejanskosti je omejen
na empirično preverljivo, zato vulgarno dejanskost, ki nujno vodi v
zapadlost vsakokrat naključno danemu, Bonhoeffer svoj zasnutek etič-
nega umesti v kontinuiteto med Bogom in svetom, ki jo je tematiziral
že v habilitacijskem delu Dej in bit. Ta kontinuiteta pa je, kot smo že
tam videli, osebna, ima ime: »Krščanska etika ne izvira iz dejanskosti
lastnega jaza ali iz dejanskosti sveta, pa tudi ne iz dejanskosti norm
in vrednot, temveč iz dejanskosti Boga, ki se razodeva v Jezusu Kri-
stusu.« (Bonhoeffer, 2005:78.) Bonhoeffer izpostavi Božje učloveče-
nje,učlovečenje Besede kot prelomni dogodek, po katerem je vse drugače:
»V Jezusu Kristusu je Božja dejanskost vstopila v dejanskost tega sveta«.
Kraj, ki hkrati ponuja odgovor tako na vprašanje o Božji dejanskosti
kot o dejanskosti sveta, zaznamuje eno samo ime: Jezus Kristus. V
tem imenu sta zaobjeta Bog in svet. V njem je bilo ustvarjeno vse (Kol
1,16). Poslej ne moremo prav govoriti niti o Bogu niti o svetu, ne da
bi govorili o Jezusu Kristusu. Vsakršno pojmovanje dejanskosti, ki
Jezusa izključuje, je abstrakcija. (Bonhoeffer, 2005:81.)
In če je v habilitacijskem delu šlo zlasti za nekakšno epistemolo-
gijo resnice te dejanskosti, je problematika krščanske etike, ki jo
Bonhoeffer na splošno tematizira v kategorijah biti človek in biti dober
»udejanjanje dejanskosti Božjega razodetja v Kristusu v njegovih stvaritvah«
(Bonhoeffer, 2005:78). Kaj to pomeni? Najprej to, da udejanjanje ni
nikakršno »proizvajanje dejanskosti«, temveč popolnoma sloni na
dejanskosti, je od nje popolnoma odvisno, zato pa se lahko tudi
popolnoma zanaša nanjo. Tako vprašanje o dobrem ni več vredno-
tenje bivajočega (tj. človekovega bistva), ni več razpeto med najstvom
in bitjo, motivi in dejanji, idejo in njeno realizacijo, temveč »postane
vprašanje o soudeleženosti pri Božji dejanskosti, razodeti v Kristusu«
(isto, 78). In: »Dobro je [ta] dejanskost sama.« (Isto, 78–79.) Na mestu,
69
tete. Kot »vrednote in drže visokega človeštva« jih primerja z vite-
štvom don Kihota, in Bonhoefferjeve simpatije se nikoli ne prevesijo
na stran sveta, ki se temu posmehuje. Toda nobena teh (pokončnih)
drž ne »zdrži«, od tod njihova tragičnost. Za razliko od vseh drugih
etik, ki jih obravnava – tako »idealističnih«, ki izhajajo iz nasprotij
med najstvom in bitjo, motivom in dejanjem, idejo in realizacijo, ter
tako poskušajo nemogoče: namreč udejanjanje nedejanskega, kot
tudi »pozitivistično-empiričnih«, katerih pojem dejanskosti je omejen
na empirično preverljivo, zato vulgarno dejanskost, ki nujno vodi v
zapadlost vsakokrat naključno danemu, Bonhoeffer svoj zasnutek etič-
nega umesti v kontinuiteto med Bogom in svetom, ki jo je tematiziral
že v habilitacijskem delu Dej in bit. Ta kontinuiteta pa je, kot smo že
tam videli, osebna, ima ime: »Krščanska etika ne izvira iz dejanskosti
lastnega jaza ali iz dejanskosti sveta, pa tudi ne iz dejanskosti norm
in vrednot, temveč iz dejanskosti Boga, ki se razodeva v Jezusu Kri-
stusu.« (Bonhoeffer, 2005:78.) Bonhoeffer izpostavi Božje učloveče-
nje,učlovečenje Besede kot prelomni dogodek, po katerem je vse drugače:
»V Jezusu Kristusu je Božja dejanskost vstopila v dejanskost tega sveta«.
Kraj, ki hkrati ponuja odgovor tako na vprašanje o Božji dejanskosti
kot o dejanskosti sveta, zaznamuje eno samo ime: Jezus Kristus. V
tem imenu sta zaobjeta Bog in svet. V njem je bilo ustvarjeno vse (Kol
1,16). Poslej ne moremo prav govoriti niti o Bogu niti o svetu, ne da
bi govorili o Jezusu Kristusu. Vsakršno pojmovanje dejanskosti, ki
Jezusa izključuje, je abstrakcija. (Bonhoeffer, 2005:81.)
In če je v habilitacijskem delu šlo zlasti za nekakšno epistemolo-
gijo resnice te dejanskosti, je problematika krščanske etike, ki jo
Bonhoeffer na splošno tematizira v kategorijah biti človek in biti dober
»udejanjanje dejanskosti Božjega razodetja v Kristusu v njegovih stvaritvah«
(Bonhoeffer, 2005:78). Kaj to pomeni? Najprej to, da udejanjanje ni
nikakršno »proizvajanje dejanskosti«, temveč popolnoma sloni na
dejanskosti, je od nje popolnoma odvisno, zato pa se lahko tudi
popolnoma zanaša nanjo. Tako vprašanje o dobrem ni več vredno-
tenje bivajočega (tj. človekovega bistva), ni več razpeto med najstvom
in bitjo, motivi in dejanji, idejo in njeno realizacijo, temveč »postane
vprašanje o soudeleženosti pri Božji dejanskosti, razodeti v Kristusu«
(isto, 78). In: »Dobro je [ta] dejanskost sama.« (Isto, 78–79.) Na mestu,
69
