Page 72 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 72
RAZPRAVE, [TUDIJE
ki ga v drugih etikah zaznamujejo omenjena nasprotja, vidimo
odnose med dejanskostjo in udejanjanjem, preteklostjo in sedanjost-
jo, zgodovino in dogodkom (vero). Gre namreč za odnose med
dejanskostjo Jezusovega učlovečenja, njegove smrti na križu, njegovega
vstajenja, in udejanjanjem te dejanskosti v svetu po Svetem Duhu: »Gre
torej za to, da smo danes soudeleženi pri dejanskosti Boga in sveta v
Jezusu Kristusu.« (Isto, 82.) Dejanskost Boga in dejanskost sveta pa
sta, kot smo videli, v Kristusu neločljivo povezani, tako da »Božje de-
janskosti nikoli ne spoznavamo brez dejanskosti sveta in dejanskosti
sveta nikoli brez Božje dejanskosti« (Isto, 82.). To nadalje pomeni, da
je bil večji del tradicionalnega krščansko-etičnega mišljenja, ki se je
začel razvijati kmalu po nastanku novozaveznih spisov in je temeljil
na predstavi o dveh ločenih sferah, eni božanski, sakralni, nadnaravni,
krščanski in drugi svetni, profani, naravni, poganski – pri čemer naj
bi duhovna sfera kot kraljestvo milosti bila nadrejena svetni kot
kraljestvu narave – že v začetku zmoten. Krščansko seveda ni svetno,
sakralno ni profano, itn., toda med njimi obstaja enost, ki je (po veri)
dana v Kristusovi dejanskosti. »Zato ni dveh prostorov, le en prostor
je, prostor udejanjanja Kristusa, v katerem sta dejanskost Boga in sveta
združeni druga z drugo.« (Isto, 83.) Ta enost je obenem polemični
odnos, pri katerem krščansko svetnemu prepoveduje osamosvojitev
in narobe.14 Kaj to konkretno pomeni, glede na formulacijo iz Deja in
biti – »cerkev je Kristus, navzoč kot občestvo«?
Bog v Jezusu Kristusu zahteva prostor v svetu – pa tudi če gre le za
hlev, saj »ni bilo prostora v prenočišču« (Lk 2,7). V tem majhnem
prostoru hkrati združi celotno dejanskost sveta in razodene njen
poslednji temelj. Tako je tudi Kristusova cerkev kraj – to je prostor v
svetu, kjer se pričuje in oznanja gospodovanje Jezusa Kristusa nad
vsem svetom. […] Cerkev ni tu zato, da bi svetu odvzela pravico do
koščka njegovega področja, temveč ravno zato, da bi svetu pričevala,
da sama ostaja svet, od Boga ljubljeni in z Bogom spravljeni svet
namreč. […] ne želi imeti več prostora, kot ga potrebuje za to, da svetu
služi s pričevanjem o Jezusu Kristusu in o spravi, ki jo je prinesel med
14 Bonhoeffer je prepričan, da je Luther svoj nauk o dveh kraljestvih razumel
prav v tem polemičnem smislu, ne pa kot dve samostojni, avtonomni sferi.
70
ki ga v drugih etikah zaznamujejo omenjena nasprotja, vidimo
odnose med dejanskostjo in udejanjanjem, preteklostjo in sedanjost-
jo, zgodovino in dogodkom (vero). Gre namreč za odnose med
dejanskostjo Jezusovega učlovečenja, njegove smrti na križu, njegovega
vstajenja, in udejanjanjem te dejanskosti v svetu po Svetem Duhu: »Gre
torej za to, da smo danes soudeleženi pri dejanskosti Boga in sveta v
Jezusu Kristusu.« (Isto, 82.) Dejanskost Boga in dejanskost sveta pa
sta, kot smo videli, v Kristusu neločljivo povezani, tako da »Božje de-
janskosti nikoli ne spoznavamo brez dejanskosti sveta in dejanskosti
sveta nikoli brez Božje dejanskosti« (Isto, 82.). To nadalje pomeni, da
je bil večji del tradicionalnega krščansko-etičnega mišljenja, ki se je
začel razvijati kmalu po nastanku novozaveznih spisov in je temeljil
na predstavi o dveh ločenih sferah, eni božanski, sakralni, nadnaravni,
krščanski in drugi svetni, profani, naravni, poganski – pri čemer naj
bi duhovna sfera kot kraljestvo milosti bila nadrejena svetni kot
kraljestvu narave – že v začetku zmoten. Krščansko seveda ni svetno,
sakralno ni profano, itn., toda med njimi obstaja enost, ki je (po veri)
dana v Kristusovi dejanskosti. »Zato ni dveh prostorov, le en prostor
je, prostor udejanjanja Kristusa, v katerem sta dejanskost Boga in sveta
združeni druga z drugo.« (Isto, 83.) Ta enost je obenem polemični
odnos, pri katerem krščansko svetnemu prepoveduje osamosvojitev
in narobe.14 Kaj to konkretno pomeni, glede na formulacijo iz Deja in
biti – »cerkev je Kristus, navzoč kot občestvo«?
Bog v Jezusu Kristusu zahteva prostor v svetu – pa tudi če gre le za
hlev, saj »ni bilo prostora v prenočišču« (Lk 2,7). V tem majhnem
prostoru hkrati združi celotno dejanskost sveta in razodene njen
poslednji temelj. Tako je tudi Kristusova cerkev kraj – to je prostor v
svetu, kjer se pričuje in oznanja gospodovanje Jezusa Kristusa nad
vsem svetom. […] Cerkev ni tu zato, da bi svetu odvzela pravico do
koščka njegovega področja, temveč ravno zato, da bi svetu pričevala,
da sama ostaja svet, od Boga ljubljeni in z Bogom spravljeni svet
namreč. […] ne želi imeti več prostora, kot ga potrebuje za to, da svetu
služi s pričevanjem o Jezusu Kristusu in o spravi, ki jo je prinesel med
14 Bonhoeffer je prepričan, da je Luther svoj nauk o dveh kraljestvih razumel
prav v tem polemičnem smislu, ne pa kot dve samostojni, avtonomni sferi.
70
