Page 73 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 73
NENAD HARDI VITOROVI]
Boga in svet. Tudi more cerkev braniti svoj lastni prostor le tako, da
se ne bori zanj, temveč za odrešenje sveta. V nasprotnem primeru
cerkev postane »verska družba«, ki se bori za lastno stvar in tako
preneha biti Božja cerkev in cerkev sveta. Če torej hočemo govoriti o
prostoru, ki je cerkev, se moramo zavedati, da pričevanje cerkve o
Jezusu Kristusu ta prostor v vsakem trenutku že premaguje, odpravlja
in presega. (Bonhoeffer, 2005:86.)
In še z druge strani tega polemičnega odnosa:
Svet kot takšen, tak, kot se umeva in kot se brani pred dejanskostjo
Božje ljubezni, ki mu je namenjena v Jezusu Kristusu, jo celo zavrača,
takšen svet zapade Božji sodbi čez vse, kar je sovražno Kristusu. Z
občestvom se bojuje na življenje in smrt. Zato je naloga in bistvo
občestva, da prav temu svetu oznanja spravljenost z Bogom, da mu
odkriva dejanskost Božje ljubezni, proti kateri se slepo bori. In preko
tega je tudi in prav ta izgubljeni in sojeni svet neprestano soudeležen
v dogajanju, ki se imenuje Kristus. (Prav tam.)
Problematika udejanjanja dejanskosti pa se dotika vseh področij
življenja in Bonhoeffer argumentira na različnih nivojih, z različnimi
kategorijami, tako da tukaj ne moremo obravnavati vsega. Le namig-
nil bom, na kakšni osnovi se odloči za »veleizdajo domovine« in
»kršitev šeste zapovedi«. Vsaj glede prvega (veleizdaje) lahko marsikaj
sklepamo že iz pravkar obravnavanega enotnega prostora udejanja-
nja dejanskosti. Že v svoji Hoji za Jezusom je Bonhoeffer udrihal čez
»etične konflikte«. Na klic se odgovori s poslušnostjo, zapoved je
jasna, ponavlja večkrat. Tako tudi tu, v Etiki, kjer moment klica za-
menja soočenje s Kristusovim življenjem. Toda če v Hoji za Jezusom
svet nastopa predvsem v vlogi skušnjavca, ki mu je treba pokazati
hrbet, je svet tukaj prostor udejanjanja Kristusa in s tem področje
človekovega delovanja. Delovanja, ki se zaveda, »da je svet v Jezusu
Kristusu od Boga ljubljen, sojen in z njim v miru« (Bonhoeffer,
2005:94–95), in ki svetu dopušča, da ostane svet, obenem pa mu
prepoveduje, da se statično osamosvoji. In vendar ta polemična
enotnost krščanskega in sveta ne more pomeniti, da bi lahko šlo
za dve nasproti si postavljeni načeli. Takšno razumevanje bi zgrešilo
eno glavnih pridobitev Bonhoefferjevega prikaza dejanskosti in bi
71
Boga in svet. Tudi more cerkev braniti svoj lastni prostor le tako, da
se ne bori zanj, temveč za odrešenje sveta. V nasprotnem primeru
cerkev postane »verska družba«, ki se bori za lastno stvar in tako
preneha biti Božja cerkev in cerkev sveta. Če torej hočemo govoriti o
prostoru, ki je cerkev, se moramo zavedati, da pričevanje cerkve o
Jezusu Kristusu ta prostor v vsakem trenutku že premaguje, odpravlja
in presega. (Bonhoeffer, 2005:86.)
In še z druge strani tega polemičnega odnosa:
Svet kot takšen, tak, kot se umeva in kot se brani pred dejanskostjo
Božje ljubezni, ki mu je namenjena v Jezusu Kristusu, jo celo zavrača,
takšen svet zapade Božji sodbi čez vse, kar je sovražno Kristusu. Z
občestvom se bojuje na življenje in smrt. Zato je naloga in bistvo
občestva, da prav temu svetu oznanja spravljenost z Bogom, da mu
odkriva dejanskost Božje ljubezni, proti kateri se slepo bori. In preko
tega je tudi in prav ta izgubljeni in sojeni svet neprestano soudeležen
v dogajanju, ki se imenuje Kristus. (Prav tam.)
Problematika udejanjanja dejanskosti pa se dotika vseh področij
življenja in Bonhoeffer argumentira na različnih nivojih, z različnimi
kategorijami, tako da tukaj ne moremo obravnavati vsega. Le namig-
nil bom, na kakšni osnovi se odloči za »veleizdajo domovine« in
»kršitev šeste zapovedi«. Vsaj glede prvega (veleizdaje) lahko marsikaj
sklepamo že iz pravkar obravnavanega enotnega prostora udejanja-
nja dejanskosti. Že v svoji Hoji za Jezusom je Bonhoeffer udrihal čez
»etične konflikte«. Na klic se odgovori s poslušnostjo, zapoved je
jasna, ponavlja večkrat. Tako tudi tu, v Etiki, kjer moment klica za-
menja soočenje s Kristusovim življenjem. Toda če v Hoji za Jezusom
svet nastopa predvsem v vlogi skušnjavca, ki mu je treba pokazati
hrbet, je svet tukaj prostor udejanjanja Kristusa in s tem področje
človekovega delovanja. Delovanja, ki se zaveda, »da je svet v Jezusu
Kristusu od Boga ljubljen, sojen in z njim v miru« (Bonhoeffer,
2005:94–95), in ki svetu dopušča, da ostane svet, obenem pa mu
prepoveduje, da se statično osamosvoji. In vendar ta polemična
enotnost krščanskega in sveta ne more pomeniti, da bi lahko šlo
za dve nasproti si postavljeni načeli. Takšno razumevanje bi zgrešilo
eno glavnih pridobitev Bonhoefferjevega prikaza dejanskosti in bi
71
