Page 74 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 74
RAZPRAVE, [TUDIJE
vodilo v etični konflikt. Videli smo, da gre ravno za en sam prostor
udejanjanja Kristusa Jezusa. To pa nedvoumno pomeni, da ni nobe-
nega »avtonomnega področja« z »lastnimi zakonitostmi«. Vsaj po
veri ne, kajti omenjena enost je dana v veri. Za kristjane torej ni kon-
f likta. Ni konf likta, ki bi izhajal iz več med seboj sprtih zako-
nov – kar je bistvo grške tragedije, pravi Bonhoeffer: »Patos tragič-
nega, v luči katerega tudi novejša protestantska etika razlaga neraz-
rešljivi konflikt kristjana v svetu […] je še vedno, ne da bi se tega zave-
dal, pod vplivom uroka antične dediščine. Tega tragičnega vidika
človeškemu življenju ni dal Luther, dali so ga Ajshil, Sofoklej in
Evripid.« (Isto, 95.) Toda kaj to pomeni? Zdi se, da s tem ni dokazano
več kot to, da kristjan ne more biti obenem še nacist in s tem v sebi
razdvojena oseba. Kaj pa poslušnost oblastem? In mar Bonhoeffer ni
imel nobenih pomislekov glede svojih odločitev? Konec koncev: videti
je, da ni bil neposlušen le nacistični oblasti, ampak je prekršil celó
več bibličnih zapovedi. Odgovor je povezan s centralno temo Etike, ki
se v svoji negativni obliki glasi: enost, o kateri govorimo, ni enost
načela. In v pozitivni: »V Kristusu ustvarjena sprava med Bogom in
človekom obstaja zgolj in samo v osebi Jezusa Kristusa.« (Bonhoeffer,
2005:96.) Z drugimi besedami – ostaja osebna, ni je zunaj Jezusa, ni v
naših glavah, ni v Božjem umu itn., temveč »zgolj in samo« v Kristusu.
Če torej upamo, da bomo v Etiki našli odgovor na splošno vpra-
šanje, kdaj in pod kakšnimi okoliščinami lahko kristjan ubije tirana
in zločinca, ki je vodja naroda in države, bomo ugotovili, da nam
Bonhoeffer ponuja nekaj povsem drugega, in sicer: kako odgovoriti
na življenje Kristusa Jezusa. To je namreč Bonhoefferjeva opredelitev
pojma odgovornosti, z njo ga reafirmira. Zdaj vidimo, da odsotnost
etičnega konflikta ne pomeni lahkomiselnosti:
Ker ne gre za izvrševanje nekega brezmejnega načela, mora vsakdo
v dani situaciji opazovati, tehtati, vrednotiti, se odločati, vse to v
okviru meja človeškega spoznanja nasploh. Biti moramo dovolj
pogumni, da si upamo pogledati v bližnjo prihodnost, resno moramo
premisliti o posledicah delovanja, ravno tako moramo preizkusiti
lastne nagibe, nagibe lastnega srca. Naša naloga ni v tem, da vržemo
svet s tečajev, temveč da na danem kraju storimo, kar je potrebno z
ozirom na dejanskost. (Bonhoeffer, 2005:96.)
72
vodilo v etični konflikt. Videli smo, da gre ravno za en sam prostor
udejanjanja Kristusa Jezusa. To pa nedvoumno pomeni, da ni nobe-
nega »avtonomnega področja« z »lastnimi zakonitostmi«. Vsaj po
veri ne, kajti omenjena enost je dana v veri. Za kristjane torej ni kon-
f likta. Ni konf likta, ki bi izhajal iz več med seboj sprtih zako-
nov – kar je bistvo grške tragedije, pravi Bonhoeffer: »Patos tragič-
nega, v luči katerega tudi novejša protestantska etika razlaga neraz-
rešljivi konflikt kristjana v svetu […] je še vedno, ne da bi se tega zave-
dal, pod vplivom uroka antične dediščine. Tega tragičnega vidika
človeškemu življenju ni dal Luther, dali so ga Ajshil, Sofoklej in
Evripid.« (Isto, 95.) Toda kaj to pomeni? Zdi se, da s tem ni dokazano
več kot to, da kristjan ne more biti obenem še nacist in s tem v sebi
razdvojena oseba. Kaj pa poslušnost oblastem? In mar Bonhoeffer ni
imel nobenih pomislekov glede svojih odločitev? Konec koncev: videti
je, da ni bil neposlušen le nacistični oblasti, ampak je prekršil celó
več bibličnih zapovedi. Odgovor je povezan s centralno temo Etike, ki
se v svoji negativni obliki glasi: enost, o kateri govorimo, ni enost
načela. In v pozitivni: »V Kristusu ustvarjena sprava med Bogom in
človekom obstaja zgolj in samo v osebi Jezusa Kristusa.« (Bonhoeffer,
2005:96.) Z drugimi besedami – ostaja osebna, ni je zunaj Jezusa, ni v
naših glavah, ni v Božjem umu itn., temveč »zgolj in samo« v Kristusu.
Če torej upamo, da bomo v Etiki našli odgovor na splošno vpra-
šanje, kdaj in pod kakšnimi okoliščinami lahko kristjan ubije tirana
in zločinca, ki je vodja naroda in države, bomo ugotovili, da nam
Bonhoeffer ponuja nekaj povsem drugega, in sicer: kako odgovoriti
na življenje Kristusa Jezusa. To je namreč Bonhoefferjeva opredelitev
pojma odgovornosti, z njo ga reafirmira. Zdaj vidimo, da odsotnost
etičnega konflikta ne pomeni lahkomiselnosti:
Ker ne gre za izvrševanje nekega brezmejnega načela, mora vsakdo
v dani situaciji opazovati, tehtati, vrednotiti, se odločati, vse to v
okviru meja človeškega spoznanja nasploh. Biti moramo dovolj
pogumni, da si upamo pogledati v bližnjo prihodnost, resno moramo
premisliti o posledicah delovanja, ravno tako moramo preizkusiti
lastne nagibe, nagibe lastnega srca. Naša naloga ni v tem, da vržemo
svet s tečajev, temveč da na danem kraju storimo, kar je potrebno z
ozirom na dejanskost. (Bonhoeffer, 2005:96.)
72
