Page 75 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 75
NENAD HARDI VITOROVI]
Bonhoeffer omenja, da je Kristus sam kršil postavo, npr. soboto,
»da bi ozdravljal iz ljubezni do Boga in ljudi«. (Bonhoeffer, 2005:100.)
Toda – pustimo zdaj ob strani vprašanje, ali je Jezus s tem res kršil
postavo – kako ve, da Jezus podpira njegovo odločitev, da sodeluje
pri atentatu? Odgovor je ključnega pomena: Ne ve. Je samo človek.
Omejen z dejstvom, da je ustvarjen, in od svojega stvarnika postavljen
v situacijo, ki od njega terja dejanje, Bonhoeffer sebe in svoje dejanje
izroči Bogu:
[K]er je Bog postal človek, se mora odgovorno ravnanje zavedati
človeškosti svoje odločitve in zato ne sme nikoli sámo vnaprej preso-
jati lastnega delovanja glede na njegov izvor, bistvo in cilj, temveč
mora to popolnoma izročiti Bogu. Medtem ko vsako ideološko
delovanje najde opravičenje že v svojem načelu, se odgovorno delo-
vanje odpove poznavanju svoje poslednje pravičnosti. Dejanje, ki je
storjeno ob odgovorni presoji vseh osebnih in stvarnih okoliščin in
glede na Boga, ki je postal človek, je v trenutku svoje izvršitve izročeno
izključno Bogu. (Bonhoeffer, 2005:96–97.)
Prav to je tisto, kar smo pogrešali pri večini znanih »teologov
osvoboditve«, ki za razliko od Bonhoefferja vendarle upravičujejo
odločitev za upor. Charles Marsh omenja, da so nekateri afriški
teologi stvari videli podobno kot Bonhoeffer, in to bi bilo vsekakor
treba raziskati. Čeprav namreč na drugi strani obstajajo poskusi, da
bi Bonhoefferjevo tedanjo odločitev in dejanje singularizirali, češ
holokavst je neprimerljiv, pa v njegovi Etiki najdemo dosti bolj splošne
kriterije tega, kaj bi lahko bile takšne izjemne situacije, v katerih bi
Bonhoeffer ali kak drug konkretni ud cerkve lahko presodil, da mora
vzeti v roke orožje (in kaka konkretna cerkev v celoti?). Spet seveda
ne v smislu indikatorjev, ki bi bili »zelena luč«, na katero smo komaj
čakali, saj »[i]zvor delovanja v skladu z dejanskostjo ni niti psevdo-
luteranski Kristus, ki je tu zgolj zato, da sankcionira faktično, niti
radikalno-zanesenjaški Kristus, ki naj bi blagoslavljal vsak prevrat,
temveč učlovečeni Bog Jezus«.15 (Bonhoeffer, 2005:94.)
15 Ko Bonhoeffer udriha čez načela in načelnost, ne gre za praktična načela in
praktično načelnost, ampak za načelo, ki stopi na mesto Kristusa, tudi če gre
za »Kristusa kot načelo«. Posledica je nenehno nihanje med hlapčevanjem
faktičnemu in načelnim zavračanjem faktičnega.
73
Bonhoeffer omenja, da je Kristus sam kršil postavo, npr. soboto,
»da bi ozdravljal iz ljubezni do Boga in ljudi«. (Bonhoeffer, 2005:100.)
Toda – pustimo zdaj ob strani vprašanje, ali je Jezus s tem res kršil
postavo – kako ve, da Jezus podpira njegovo odločitev, da sodeluje
pri atentatu? Odgovor je ključnega pomena: Ne ve. Je samo človek.
Omejen z dejstvom, da je ustvarjen, in od svojega stvarnika postavljen
v situacijo, ki od njega terja dejanje, Bonhoeffer sebe in svoje dejanje
izroči Bogu:
[K]er je Bog postal človek, se mora odgovorno ravnanje zavedati
človeškosti svoje odločitve in zato ne sme nikoli sámo vnaprej preso-
jati lastnega delovanja glede na njegov izvor, bistvo in cilj, temveč
mora to popolnoma izročiti Bogu. Medtem ko vsako ideološko
delovanje najde opravičenje že v svojem načelu, se odgovorno delo-
vanje odpove poznavanju svoje poslednje pravičnosti. Dejanje, ki je
storjeno ob odgovorni presoji vseh osebnih in stvarnih okoliščin in
glede na Boga, ki je postal človek, je v trenutku svoje izvršitve izročeno
izključno Bogu. (Bonhoeffer, 2005:96–97.)
Prav to je tisto, kar smo pogrešali pri večini znanih »teologov
osvoboditve«, ki za razliko od Bonhoefferja vendarle upravičujejo
odločitev za upor. Charles Marsh omenja, da so nekateri afriški
teologi stvari videli podobno kot Bonhoeffer, in to bi bilo vsekakor
treba raziskati. Čeprav namreč na drugi strani obstajajo poskusi, da
bi Bonhoefferjevo tedanjo odločitev in dejanje singularizirali, češ
holokavst je neprimerljiv, pa v njegovi Etiki najdemo dosti bolj splošne
kriterije tega, kaj bi lahko bile takšne izjemne situacije, v katerih bi
Bonhoeffer ali kak drug konkretni ud cerkve lahko presodil, da mora
vzeti v roke orožje (in kaka konkretna cerkev v celoti?). Spet seveda
ne v smislu indikatorjev, ki bi bili »zelena luč«, na katero smo komaj
čakali, saj »[i]zvor delovanja v skladu z dejanskostjo ni niti psevdo-
luteranski Kristus, ki je tu zgolj zato, da sankcionira faktično, niti
radikalno-zanesenjaški Kristus, ki naj bi blagoslavljal vsak prevrat,
temveč učlovečeni Bog Jezus«.15 (Bonhoeffer, 2005:94.)
15 Ko Bonhoeffer udriha čez načela in načelnost, ne gre za praktična načela in
praktično načelnost, ampak za načelo, ki stopi na mesto Kristusa, tudi če gre
za »Kristusa kot načelo«. Posledica je nenehno nihanje med hlapčevanjem
faktičnemu in načelnim zavračanjem faktičnega.
73
