Page 76 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 76
RAZPRAVE, [TUDIJE
V letih 1941–42 je Bonhoeffer potoval za Abwehr na Norveško,
Švedsko in v Švico. Na enem teh potovanj sta jeseni 1941 skupaj z
Visser’t Hooftom napisala komentar h knjigi Cerkev in nova ureditev
anglikanskega duhovnika Williama Patona, za katero sta upala, da
bo prišla tudi do Churchilla. Najbrž tudi je, saj je Churchill bil eden
prvih, ki je po vojni predlagal, naj se (kontinentalna) Evropa orga-
nizira kot nekakšne »Združene države Evrope«, Bonhoefferjev in
Visser’t Hooftov spis pa se lahko bere tudi kot program Evropske
unije. Toda takrat odgovora ni bilo. Poleti naslednje leto je škof
George Bell po srečanju z Bonhoefferjem vzpostavil neposredni stik
z britansko vlado, a je od Anthonyja Edena izvedel, da ne nameravajo
niti uradno odgovoriti nemškim upornikom. Stik z njimi naj ne bil v
interesu Velike Britanije. Januarja 1943 se je Bonhoeffer zaročil, toda
18-letna Maria von Wedemeyer ne bo postala njegova soproga. Aprila
je Gestapo pri njegovem svaku von Dohnanyiju našel dokumente, ki
so Bonhoefferja bremenili. Pristal je v preiskovalnem zaporu Berlin-
Tegel. Od tod je pisal družini, zaročenki in prijatelju Eberhardu
Bethgeju. Slednja so danes znana pod naslovom Widerstand und
Ergebung. Prav po njih je v petdesetih letih zaslovel kot teolog »nereli-
gioznega krščanstva«. Ta najbolj fragmentarna Bonhoefferjeva bese-
dila nasploh, so pravzaprav večinoma implikacije v Etiki zastavljene
enosti dejanskosti Boga in dejanskosti sveta, kot enotnega prostora
udejanjanja Kristusa Jezusa. Bonhoeffer je naravnost ogorčen nad
različnimi posledicami tisočletnega ignoriranja te enotnosti, ki so se
zasidrala kot religiozna zazrtost v onstranstvo, a so povsem jalova
sanjarjenja. Kako bi sam pozneje sestavil te »prebliske« in ali bi jih
sploh skušal sestavljati ali pa bi nadaljeval v različne smeri, ki jih le-ta
odpirajo, ali bi kakšnega zavrgel itn., seveda ne vemo. Lahko pa
skušamo nadaljevati tam, kjer je bil sam prekinjen, ko so ga – tik
pred koncem vojne – v taborišču Flossenbürg skupaj s snovalci
neuspelega atentata (Canarisom in Osterjem) 9. aprila 1945 obesili.
Lahko začnemo tako, da se skupaj z njim vprašamo:
Kako govorimo o Bogu – brez religije, kar pomeni prav brez
časovno pogojenih predpostavk metafizike, ponotranjenosti itd.?
Kako »svetno« govorimo (morda pa tudi »govorimo« ne več tako kot
prej) o Bogu, v kolikšni meri smo »brezversko-svetni« kristjani, kako
74
V letih 1941–42 je Bonhoeffer potoval za Abwehr na Norveško,
Švedsko in v Švico. Na enem teh potovanj sta jeseni 1941 skupaj z
Visser’t Hooftom napisala komentar h knjigi Cerkev in nova ureditev
anglikanskega duhovnika Williama Patona, za katero sta upala, da
bo prišla tudi do Churchilla. Najbrž tudi je, saj je Churchill bil eden
prvih, ki je po vojni predlagal, naj se (kontinentalna) Evropa orga-
nizira kot nekakšne »Združene države Evrope«, Bonhoefferjev in
Visser’t Hooftov spis pa se lahko bere tudi kot program Evropske
unije. Toda takrat odgovora ni bilo. Poleti naslednje leto je škof
George Bell po srečanju z Bonhoefferjem vzpostavil neposredni stik
z britansko vlado, a je od Anthonyja Edena izvedel, da ne nameravajo
niti uradno odgovoriti nemškim upornikom. Stik z njimi naj ne bil v
interesu Velike Britanije. Januarja 1943 se je Bonhoeffer zaročil, toda
18-letna Maria von Wedemeyer ne bo postala njegova soproga. Aprila
je Gestapo pri njegovem svaku von Dohnanyiju našel dokumente, ki
so Bonhoefferja bremenili. Pristal je v preiskovalnem zaporu Berlin-
Tegel. Od tod je pisal družini, zaročenki in prijatelju Eberhardu
Bethgeju. Slednja so danes znana pod naslovom Widerstand und
Ergebung. Prav po njih je v petdesetih letih zaslovel kot teolog »nereli-
gioznega krščanstva«. Ta najbolj fragmentarna Bonhoefferjeva bese-
dila nasploh, so pravzaprav večinoma implikacije v Etiki zastavljene
enosti dejanskosti Boga in dejanskosti sveta, kot enotnega prostora
udejanjanja Kristusa Jezusa. Bonhoeffer je naravnost ogorčen nad
različnimi posledicami tisočletnega ignoriranja te enotnosti, ki so se
zasidrala kot religiozna zazrtost v onstranstvo, a so povsem jalova
sanjarjenja. Kako bi sam pozneje sestavil te »prebliske« in ali bi jih
sploh skušal sestavljati ali pa bi nadaljeval v različne smeri, ki jih le-ta
odpirajo, ali bi kakšnega zavrgel itn., seveda ne vemo. Lahko pa
skušamo nadaljevati tam, kjer je bil sam prekinjen, ko so ga – tik
pred koncem vojne – v taborišču Flossenbürg skupaj s snovalci
neuspelega atentata (Canarisom in Osterjem) 9. aprila 1945 obesili.
Lahko začnemo tako, da se skupaj z njim vprašamo:
Kako govorimo o Bogu – brez religije, kar pomeni prav brez
časovno pogojenih predpostavk metafizike, ponotranjenosti itd.?
Kako »svetno« govorimo (morda pa tudi »govorimo« ne več tako kot
prej) o Bogu, v kolikšni meri smo »brezversko-svetni« kristjani, kako
74
