Page 78 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 78
RAZPRAVE, [TUDIJE
Marko Ker{evan
PROTESTANTSKO KR[^ANSTVO IN SVETO
V (POST)MODERNEM SVETU
K naslovu najprej dve najnujnejši opredelitvi/razmejitvi:
S protestantskim krščanstvom mislim način razumevanja in ude-
janjanja krščanstva, ki skuša v duhu reformacije pri razumevanju in
razglašanju evangelija bolj ali manj strogo upoštevati štiri omejujoča
»samo« – samo po milosti, samo po Kristusu, samo po veri, samo po
Pismu. Njegov glavni nosilec so zanesljivo osnovne zgodovinske
»cerkve reformacije«: evangeličansko-luteranske, reformirano-kalvi-
nistične, »švicarske« usmeritve … Opredelitev je seveda odprta za
diskusijo o teh načelih in razmerjih med njimi, a hkrati dovolj
normativna in razmejujoča od vsega, kar gre mimo in preko tega
(tudi v sodobnih protestantskih cerkvah). Osebno mi je – kot sem že
pisal – najbližje Barthovo protestantsko razumevanje evangeljske vere,
skupaj z zavestjo, da tudi to ne more in noče biti izključujoče (glej
Kerševan, 1992; Moltmann, v Protestantizem, 2001:113–127).
Po dveh sicer raznorodnih klasičnih opredelitvah (Durkheimovi
in Ottojevi), zapisanih skupaj, gre pri svetem za tisto družbeno ločeno,
prepovedano, nedotakljivo in nerazpoložljivo in hkrati predmet
čaščenja; predmet in izvor doživetja mysterium tremendum et fascinans,
skrivnosti, ki vzbuja strah in hkrati privlači. Pojem svetega imam za
središčnega v religiji in po definiciji povezanega z njo (ne glede na
siceršnja, na primer heideggrovska drugačna razlikovanja in povezo-
vanja; prim Hribar, 1990; Kerševan, 1990). V monoteističnih religijah
je sveto nerazdružno povezano z bogom. Bog je Sveto par exellence.
Kako je pri njih in zanje z božjim/božanskim in »svetim v svetu«, pa
je navsezadnje glavna os sledeče razprave.
76
Marko Ker{evan
PROTESTANTSKO KR[^ANSTVO IN SVETO
V (POST)MODERNEM SVETU
K naslovu najprej dve najnujnejši opredelitvi/razmejitvi:
S protestantskim krščanstvom mislim način razumevanja in ude-
janjanja krščanstva, ki skuša v duhu reformacije pri razumevanju in
razglašanju evangelija bolj ali manj strogo upoštevati štiri omejujoča
»samo« – samo po milosti, samo po Kristusu, samo po veri, samo po
Pismu. Njegov glavni nosilec so zanesljivo osnovne zgodovinske
»cerkve reformacije«: evangeličansko-luteranske, reformirano-kalvi-
nistične, »švicarske« usmeritve … Opredelitev je seveda odprta za
diskusijo o teh načelih in razmerjih med njimi, a hkrati dovolj
normativna in razmejujoča od vsega, kar gre mimo in preko tega
(tudi v sodobnih protestantskih cerkvah). Osebno mi je – kot sem že
pisal – najbližje Barthovo protestantsko razumevanje evangeljske vere,
skupaj z zavestjo, da tudi to ne more in noče biti izključujoče (glej
Kerševan, 1992; Moltmann, v Protestantizem, 2001:113–127).
Po dveh sicer raznorodnih klasičnih opredelitvah (Durkheimovi
in Ottojevi), zapisanih skupaj, gre pri svetem za tisto družbeno ločeno,
prepovedano, nedotakljivo in nerazpoložljivo in hkrati predmet
čaščenja; predmet in izvor doživetja mysterium tremendum et fascinans,
skrivnosti, ki vzbuja strah in hkrati privlači. Pojem svetega imam za
središčnega v religiji in po definiciji povezanega z njo (ne glede na
siceršnja, na primer heideggrovska drugačna razlikovanja in povezo-
vanja; prim Hribar, 1990; Kerševan, 1990). V monoteističnih religijah
je sveto nerazdružno povezano z bogom. Bog je Sveto par exellence.
Kako je pri njih in zanje z božjim/božanskim in »svetim v svetu«, pa
je navsezadnje glavna os sledeče razprave.
76
