Page 79 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 79
MARKO KER[EVAN
WEBER IN BONHOEFFER
Max Weber, eden od klasičnih socioloških teoretikov in razisko-
valcev nastajanja modernega sveta, je – po njegovem – bistvenim pro-
tagonistom tega dogajanja, reformiranim kristjanom 17. in 18. stol.,
pripisal »odčaranje sveta« in »odčarani svet«.1 V skladu z njihovim
doslednim krščanskim verovanjem svet ni svet(o), ne v celoti ali v
svojem bistvu ne v posameznem, temveč je svet(o) le Bog. V svetu ni
(več) posebnih privilegiranih svetih in skrivnostnih sil, časov, krajev,
dejanj (npr. zakramentov), ki bi pomenili privilegirane poti do Boga
in Božjega ali poti Boga do ljudi. Ni »hierofanij« v smislu Mircea
Eliadeja. Ne v svetu narave, ne v svetu družbe in zgodovine ali člove-
kove »notranjosti«, človeške psihe, ni prostora za sveto in/ali magično
kot tako. Le pravi človekov namen – življenje in delo v hvalo in zahvalo
Bogu – lahko »posvečuje«: katerokoli delo, kraj in čas (če ni seveda
izrecno prepovedano z dekalogom, Božjimi prepovedmi). Ves svet,
vse v svetu je razpoložljivo, je človeku na voljo za tak namen.2 Prav
tako je tudi znotraj »tostranskih«, zemeljskih človeških namenov,
»vse dovoljeno, vendar ni vse koristno, vse je dovoljeno, vendar vse ne
izgrajuje«, zapiše apostol Pavel, ko odpravlja prehrambene tabuje ju-
dovske religije (1 Kor 10,23-24). Ljudje (naj) v svoji medsebojni sood-
visnosti sami odgovorno presojajo, kaj je v čigavi – ožji, širši, skupni –
koristi. »Nihče naj ne išče svoje koristi, temveč korist drugega,« dodaja.
Sveta je le Božja beseda, božja Beseda – Jezus Kristus – ki to spo-
roča, oziroma sveto je le to sporočilo samo, Sveto pismo in njegovo
»veselo oznanilo«, Sveti evangelij.3
1 Na primer »veličastni racionalizem etično-metodičnega vodenja življenja« –
izhajajoč iz prodora doslednega judovsko-krščanskega monoteizma – je »vrgel
s prestola množico bogov«, (»odčaral svet njegovih bogov in demonov«), pa
čeprav je bil pozneje zaradi »realitet zunanjega in notranjega življenja prisiljen
h kompromisom in relativiranjem, ki jih poznamo iz zgodovine krščanstva«
(Weber, 1964:329–330; tudi Weber, 1988).
2 Iz Webrove analize bi torej izhajalo, da imata moderna slika sveta in za
sodobnega človeka značilen odnos do sveta kot subjekta nasproti objektu
tudi pomembne krščanske spodbude in opore.
3 Toda tudi pri tem je treba upoštevati (pa čeprav ne vemo vedno, kako), da je
njegovo sporočilo – sporočilo o njem – izrečeno in zapisano v človeškem jeziku
in kot tako del človeškega, nesvetega sveta (prim. Kerševan, 1992:52–55).
77
WEBER IN BONHOEFFER
Max Weber, eden od klasičnih socioloških teoretikov in razisko-
valcev nastajanja modernega sveta, je – po njegovem – bistvenim pro-
tagonistom tega dogajanja, reformiranim kristjanom 17. in 18. stol.,
pripisal »odčaranje sveta« in »odčarani svet«.1 V skladu z njihovim
doslednim krščanskim verovanjem svet ni svet(o), ne v celoti ali v
svojem bistvu ne v posameznem, temveč je svet(o) le Bog. V svetu ni
(več) posebnih privilegiranih svetih in skrivnostnih sil, časov, krajev,
dejanj (npr. zakramentov), ki bi pomenili privilegirane poti do Boga
in Božjega ali poti Boga do ljudi. Ni »hierofanij« v smislu Mircea
Eliadeja. Ne v svetu narave, ne v svetu družbe in zgodovine ali člove-
kove »notranjosti«, človeške psihe, ni prostora za sveto in/ali magično
kot tako. Le pravi človekov namen – življenje in delo v hvalo in zahvalo
Bogu – lahko »posvečuje«: katerokoli delo, kraj in čas (če ni seveda
izrecno prepovedano z dekalogom, Božjimi prepovedmi). Ves svet,
vse v svetu je razpoložljivo, je človeku na voljo za tak namen.2 Prav
tako je tudi znotraj »tostranskih«, zemeljskih človeških namenov,
»vse dovoljeno, vendar ni vse koristno, vse je dovoljeno, vendar vse ne
izgrajuje«, zapiše apostol Pavel, ko odpravlja prehrambene tabuje ju-
dovske religije (1 Kor 10,23-24). Ljudje (naj) v svoji medsebojni sood-
visnosti sami odgovorno presojajo, kaj je v čigavi – ožji, širši, skupni –
koristi. »Nihče naj ne išče svoje koristi, temveč korist drugega,« dodaja.
Sveta je le Božja beseda, božja Beseda – Jezus Kristus – ki to spo-
roča, oziroma sveto je le to sporočilo samo, Sveto pismo in njegovo
»veselo oznanilo«, Sveti evangelij.3
1 Na primer »veličastni racionalizem etično-metodičnega vodenja življenja« –
izhajajoč iz prodora doslednega judovsko-krščanskega monoteizma – je »vrgel
s prestola množico bogov«, (»odčaral svet njegovih bogov in demonov«), pa
čeprav je bil pozneje zaradi »realitet zunanjega in notranjega življenja prisiljen
h kompromisom in relativiranjem, ki jih poznamo iz zgodovine krščanstva«
(Weber, 1964:329–330; tudi Weber, 1988).
2 Iz Webrove analize bi torej izhajalo, da imata moderna slika sveta in za
sodobnega človeka značilen odnos do sveta kot subjekta nasproti objektu
tudi pomembne krščanske spodbude in opore.
3 Toda tudi pri tem je treba upoštevati (pa čeprav ne vemo vedno, kako), da je
njegovo sporočilo – sporočilo o njem – izrečeno in zapisano v človeškem jeziku
in kot tako del človeškega, nesvetega sveta (prim. Kerševan, 1992:52–55).
77
