Page 81 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 81
MARKO KER[EVAN
da je ta drža – drža vere – stalno in neizogibno ogrožena tako v svo-
jem odnosu do sveta kot v odnosu do Boga. Ogrožena, ker gre za
držo (verovanja), ki je pravzaprav le ozaveščeno stanje (spoznanje,
natančneje razodetje) dejanskega odnosa Boga do človeka: razodetje/
spoznanje, proti kateremu govori večinsko iskanje in (iluzorno)
izkustvo religioznega človeka – ki išče in vidi boga (in svet) po svoji
podobi, podobi svojih želja in strahov. Zato dejansko ne veruje v Boga,
ki se je razodel drugačen od podobe in želje religioznega/brezbožnega
človeka, ki hoče sebe (v svetu) kakor boga, pa čeprav si tega ne pri-
zna (Barth, prim Kerševan, 1992:70 ff). Znani (Schleiermacherjev) iz-
ziv: »Stori kakor Bog – postani človek«, je nevzdržen izziv za navad-
nega religioznega človeka, brezbožnega človeka »religioznega vsak-
dana«.
»Religiozni vsakdan« je seveda vsak dan, torej tudi danes. Max
Weber – spet kot analitik in diagnostik modernega sveta svojega časa,
začetka 20. stoletja – izrecno zapiše: »Danes je (spet) religiozni
vsakdan«. Spet je kot v »starem, bogov in demonov še neodčaranem
svetu«. »Stara množica bogov, odčaranih in zato v podobi neosebnih
sil, vstaja iz grobov, hoče obvladati naše življenje in zopet začenja
svoj večni boj« (Weber, 1964:329,330).
Nas tokrat zanima današnji religiozni vsakdan, religiozni vsakdan
poznomodernega ali postmodernega sveta. Kako in s čim je ogrožen
»stati inu obstati« krščansko verujočega človeka v svetu in pred
Bogom v smislu navedene Bonhoefferjeve opredelitve?
DVOJNA OGROŽENOST
Ogroženost je dvojna (in povezana, soodvisna).
Na eni strani je ogrožena »posvetnost sveta«, življenje v svetu brez
(iskanja) boga v svetu samem. Tudi v modernem času so na delu
»privlačne sile svetega« – na delu je skušnjava, iskati in videti sveto v
svetu: iskati in videti »hierofanije« (Eliade) v pojavih, dogodkih, silah
sveta narave, zgodovine in osebe, ki zato kot božje podobe ali kot
sveto samo po sebi izzivajo/zahtevajo zaupanje, čaščenje in preda-
janje. Zaupanje in čaščenje, ki gre po drugi Božji zapovedi samo Bogu
79
da je ta drža – drža vere – stalno in neizogibno ogrožena tako v svo-
jem odnosu do sveta kot v odnosu do Boga. Ogrožena, ker gre za
držo (verovanja), ki je pravzaprav le ozaveščeno stanje (spoznanje,
natančneje razodetje) dejanskega odnosa Boga do človeka: razodetje/
spoznanje, proti kateremu govori večinsko iskanje in (iluzorno)
izkustvo religioznega človeka – ki išče in vidi boga (in svet) po svoji
podobi, podobi svojih želja in strahov. Zato dejansko ne veruje v Boga,
ki se je razodel drugačen od podobe in želje religioznega/brezbožnega
človeka, ki hoče sebe (v svetu) kakor boga, pa čeprav si tega ne pri-
zna (Barth, prim Kerševan, 1992:70 ff). Znani (Schleiermacherjev) iz-
ziv: »Stori kakor Bog – postani človek«, je nevzdržen izziv za navad-
nega religioznega človeka, brezbožnega človeka »religioznega vsak-
dana«.
»Religiozni vsakdan« je seveda vsak dan, torej tudi danes. Max
Weber – spet kot analitik in diagnostik modernega sveta svojega časa,
začetka 20. stoletja – izrecno zapiše: »Danes je (spet) religiozni
vsakdan«. Spet je kot v »starem, bogov in demonov še neodčaranem
svetu«. »Stara množica bogov, odčaranih in zato v podobi neosebnih
sil, vstaja iz grobov, hoče obvladati naše življenje in zopet začenja
svoj večni boj« (Weber, 1964:329,330).
Nas tokrat zanima današnji religiozni vsakdan, religiozni vsakdan
poznomodernega ali postmodernega sveta. Kako in s čim je ogrožen
»stati inu obstati« krščansko verujočega človeka v svetu in pred
Bogom v smislu navedene Bonhoefferjeve opredelitve?
DVOJNA OGROŽENOST
Ogroženost je dvojna (in povezana, soodvisna).
Na eni strani je ogrožena »posvetnost sveta«, življenje v svetu brez
(iskanja) boga v svetu samem. Tudi v modernem času so na delu
»privlačne sile svetega« – na delu je skušnjava, iskati in videti sveto v
svetu: iskati in videti »hierofanije« (Eliade) v pojavih, dogodkih, silah
sveta narave, zgodovine in osebe, ki zato kot božje podobe ali kot
sveto samo po sebi izzivajo/zahtevajo zaupanje, čaščenje in preda-
janje. Zaupanje in čaščenje, ki gre po drugi Božji zapovedi samo Bogu
79
