Page 83 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 83
MARKO KER[EVAN
ljivosti vere: »verujem, pomagaj moji neveri«, Mr 9, 24). Prav gotovo
tudi v sedanjosti.
Ena od formulacij te ogroženosti je tista, ki govori o krizi (krščan-
skega) monoteizma. Ni od danes, toda v sedanjem času je dobila nove
poudarke ali obnovila stare. Kriza ima več izrazov in podob.
Najprej seveda v obliki določenih ateizmov (ne katerih koli ateiz-
mov ali ateizma nasploh!).
Sedanja kriza krščanskega monoteizma (Körtner, 2000) ni pred-
vsem posledica tako imenovanega znanstvenega oziroma metodič-
nega ateizma, ki (vnaprej ali za nazaj) zavrača »hipotezo o bogu« kot
nelegitimno in/ali odvečno pri reševanju »nerešenih problemov«
(znanosti). Tak metodični znanstveni ateizem je navsezadnje le način
(in spodbuda) delovanja in življenja v svetu kot »odčaranem svetu«,
svetu brez hipoteze o bogu, delovanja etsi deus non daretur. Kot tak je
seveda združljiv z verovanjem v »Boga, ki nas je pustil same v svetu«,
še več, lahko bi rekli, da je njegova posledica., način njegovega udeja-
njanja.
V prvem planu sodobne krize tudi ni (načelni) ateizem kot nelegi-
timna razširitev metodično/znanstvenega opuščanja hipoteze o bogu
v apriorno predpostavko ali sklep, da »ni boga«.
Ob vseh odkritjih in znanstvenih spoznanjih, ali prav zaradi njih,
bi danes težko srečali znanstveno oz. znanstvenikovo samozavest,
kakršno naj bi demonstriral Laplace ob svoji astronomiji, ko naj bi
na (Napoleonovo) vprašanje, kje je v njej mesto za boga, odgovoril:
»Te hipoteze ne potrebujem«. Redko katero staro znanstveno dejstvo
ali novo odkritje danes ne kliče po novih hipotezah. Svet se kaže danes
bolj poln skrivnosti, kot se je kazal razsvetljenskemu umu in njegovi
geometrijsko-mehanski znanstveni paradigmi. Če smo že evocirali in
citirali znanstvenike, je tu na mestu že slavna Einsteinova sodba:
»Najgloblje in najbolj vzvišeno čustvo, ki smo ga zmožni, je doživetje
skrivnosti. To čustvo je navzoče pri porajanju prave umetnosti in
prave znanosti […] Vednost, da za nas nedoumljivo dejansko biva […],
je jedro vsake prave religioznosti; v tem smislu in samo v tem smislu
sem globoko religiozen.« (Einstein,1934:16.) Bog/pojem boga se ob
taki skrivnosti ne pojmuje več kot odrešilna, razlagalna hipoteza, kot
81
ljivosti vere: »verujem, pomagaj moji neveri«, Mr 9, 24). Prav gotovo
tudi v sedanjosti.
Ena od formulacij te ogroženosti je tista, ki govori o krizi (krščan-
skega) monoteizma. Ni od danes, toda v sedanjem času je dobila nove
poudarke ali obnovila stare. Kriza ima več izrazov in podob.
Najprej seveda v obliki določenih ateizmov (ne katerih koli ateiz-
mov ali ateizma nasploh!).
Sedanja kriza krščanskega monoteizma (Körtner, 2000) ni pred-
vsem posledica tako imenovanega znanstvenega oziroma metodič-
nega ateizma, ki (vnaprej ali za nazaj) zavrača »hipotezo o bogu« kot
nelegitimno in/ali odvečno pri reševanju »nerešenih problemov«
(znanosti). Tak metodični znanstveni ateizem je navsezadnje le način
(in spodbuda) delovanja in življenja v svetu kot »odčaranem svetu«,
svetu brez hipoteze o bogu, delovanja etsi deus non daretur. Kot tak je
seveda združljiv z verovanjem v »Boga, ki nas je pustil same v svetu«,
še več, lahko bi rekli, da je njegova posledica., način njegovega udeja-
njanja.
V prvem planu sodobne krize tudi ni (načelni) ateizem kot nelegi-
timna razširitev metodično/znanstvenega opuščanja hipoteze o bogu
v apriorno predpostavko ali sklep, da »ni boga«.
Ob vseh odkritjih in znanstvenih spoznanjih, ali prav zaradi njih,
bi danes težko srečali znanstveno oz. znanstvenikovo samozavest,
kakršno naj bi demonstriral Laplace ob svoji astronomiji, ko naj bi
na (Napoleonovo) vprašanje, kje je v njej mesto za boga, odgovoril:
»Te hipoteze ne potrebujem«. Redko katero staro znanstveno dejstvo
ali novo odkritje danes ne kliče po novih hipotezah. Svet se kaže danes
bolj poln skrivnosti, kot se je kazal razsvetljenskemu umu in njegovi
geometrijsko-mehanski znanstveni paradigmi. Če smo že evocirali in
citirali znanstvenike, je tu na mestu že slavna Einsteinova sodba:
»Najgloblje in najbolj vzvišeno čustvo, ki smo ga zmožni, je doživetje
skrivnosti. To čustvo je navzoče pri porajanju prave umetnosti in
prave znanosti […] Vednost, da za nas nedoumljivo dejansko biva […],
je jedro vsake prave religioznosti; v tem smislu in samo v tem smislu
sem globoko religiozen.« (Einstein,1934:16.) Bog/pojem boga se ob
taki skrivnosti ne pojmuje več kot odrešilna, razlagalna hipoteza, kot
81
