Page 82 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 82
RAZPRAVE, [TUDIJE
(»Ne delaj si podob […] ne priklanjaj se jim in ne služi jim«, 2 Mz
20,4, druga zapoved).
Iz ne tako davne zgodovine je znano odkrivanje in razglašanje
božjega sporočila, božjega razodetja v »pomladi« in »vstajenju«
nemškega naroda, ki/ker ga je omogočila Božja previdnost s Führer-
jem, ki je spoznal poslanstvo in odgovornost nemškega naroda …
Barmenska deklaracija protestantske Izpovedujoče cerkve v Nemčiji
je leta 1934 na to odgovorila z lapidarno, brezkompromisno teološko
izjavo: »Jezus Kristus, kakršen nam je izpričan v Svetem pismu, je ena
in edina Božja beseda, ki jo moramo poslušati […] in ji biti poslušni.
Zavračamo napačni nauk, da bi Cerkev mogla in morala kot vir
oznanjevanja poleg te edine Božje besede kot Božje razodetje prizna-
vati še druge dogodke in sile, podobe in resnice« (prim. Protestan-
tizem, 2001:156).
Barth je takratno nemško malikovanje zgodovine izrecno videl le
kot poseben (drastičen in tragičen) primer iskanja/odkrivanja božjega
(in svetega) v svetu narave, zgodovine in osebe (prim Kerševan 1992:
168 ff). In dejansko je še danes tu: iskanje in razglašanje »zadnje«/
božje legitimacije, svetosti te ali one ureditve, te ali one (svete) vojne
za njeno zgraditev, ohranitev ali rušenje …
Toda tu je tudi – še več: kot novo je tu – »nova religioznost«, tu so
»nova/stara religiozna gibanja«, »duhovnost nove dobe« – vrnitev
(iskanja in videnja) svetega v svet(u) narave in človekovega odnosa do
nje, v svet(u) človekove psihe/notranjosti in odnosa do nje, v novem,
»harmonizirajočem« odnosu med obema svetovoma. Eno in drugo
naj bi harmonizirajoče preseglo, pomirilo, preželo in povzelo v Eno
tudi (dosedanje) nemirno, konfliktno družbeno-zgodovinsko dogaja-
nje. Svet kot sveti kozmos, Eno/Sveto, ki seveda ne izključuje različ-
nosti, pluralnosti, nasprotno, tako ali drugače zamišljeno in doživ-
ljeno se ravno udejanja v tej različnosti in pluralnosti, tudi v religioz-
nem pluralizmu svetega v svetu …
Ogrožena (bolje rečeno: nedosežena) posvetnost sveta je povezana
z ogroženostjo (vere v) Boga, »pred katerim stojimo« in »s katerim živimo v
svetu brez boga«. Ogroženost/nedoseženost je seveda stalnica v reli-
gioznem vsakdanu (ki je tu prav zaradi nedoseženosti in nedoseg-
80
(»Ne delaj si podob […] ne priklanjaj se jim in ne služi jim«, 2 Mz
20,4, druga zapoved).
Iz ne tako davne zgodovine je znano odkrivanje in razglašanje
božjega sporočila, božjega razodetja v »pomladi« in »vstajenju«
nemškega naroda, ki/ker ga je omogočila Božja previdnost s Führer-
jem, ki je spoznal poslanstvo in odgovornost nemškega naroda …
Barmenska deklaracija protestantske Izpovedujoče cerkve v Nemčiji
je leta 1934 na to odgovorila z lapidarno, brezkompromisno teološko
izjavo: »Jezus Kristus, kakršen nam je izpričan v Svetem pismu, je ena
in edina Božja beseda, ki jo moramo poslušati […] in ji biti poslušni.
Zavračamo napačni nauk, da bi Cerkev mogla in morala kot vir
oznanjevanja poleg te edine Božje besede kot Božje razodetje prizna-
vati še druge dogodke in sile, podobe in resnice« (prim. Protestan-
tizem, 2001:156).
Barth je takratno nemško malikovanje zgodovine izrecno videl le
kot poseben (drastičen in tragičen) primer iskanja/odkrivanja božjega
(in svetega) v svetu narave, zgodovine in osebe (prim Kerševan 1992:
168 ff). In dejansko je še danes tu: iskanje in razglašanje »zadnje«/
božje legitimacije, svetosti te ali one ureditve, te ali one (svete) vojne
za njeno zgraditev, ohranitev ali rušenje …
Toda tu je tudi – še več: kot novo je tu – »nova religioznost«, tu so
»nova/stara religiozna gibanja«, »duhovnost nove dobe« – vrnitev
(iskanja in videnja) svetega v svet(u) narave in človekovega odnosa do
nje, v svet(u) človekove psihe/notranjosti in odnosa do nje, v novem,
»harmonizirajočem« odnosu med obema svetovoma. Eno in drugo
naj bi harmonizirajoče preseglo, pomirilo, preželo in povzelo v Eno
tudi (dosedanje) nemirno, konfliktno družbeno-zgodovinsko dogaja-
nje. Svet kot sveti kozmos, Eno/Sveto, ki seveda ne izključuje različ-
nosti, pluralnosti, nasprotno, tako ali drugače zamišljeno in doživ-
ljeno se ravno udejanja v tej različnosti in pluralnosti, tudi v religioz-
nem pluralizmu svetega v svetu …
Ogrožena (bolje rečeno: nedosežena) posvetnost sveta je povezana
z ogroženostjo (vere v) Boga, »pred katerim stojimo« in »s katerim živimo v
svetu brez boga«. Ogroženost/nedoseženost je seveda stalnica v reli-
gioznem vsakdanu (ki je tu prav zaradi nedoseženosti in nedoseg-
80
