Page 101 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 101
NENAD H. VITOROVI]
oz. gospostvo, kot tudi greh, nadloge, stiske, bolezni, smrt in pekel«
(h4a), peta pa je Kristus v svoji človeškosti, skupaj z vsemi, ki verujejo
evangeliju (pa tudi sam evangelij). »Zato hudič vedno in povsod grize
s svojimi zobmi, pika z jezikom in pljuva svoj strup naokrog, kjerkoli
se Kristusov evangelij prav(ilno) in razumljivo pridiga, kjerkoli se mu
verjame /…/« (h4b–i1a), pravi Trubar in nadaljuje:
On je povzročil, da je Kajn, ki ni veroval, ubil svojega brata, ki je
veroval. On je povzročil, da so stari pobožni /brumni/ očaki – Noe,
Abraham, Izak, Jakob, Jožef, Mojzes, David in vsi preroki – morali na
svetu toliko pretrpeti od hudobnih. In le katere hudobije in nesreče
ni povzročil, ko je sam Jezus kot človek hodil po svetu?! On je dvignil
judovske menihe, farizeje, duhovnike, pismouke, doktorje in škofe,
in povzročil, da so Jezusu in njegovemu nauku vedno in povsod
nasprotovali, dokler ga niso spravili na križ in v smrt. In potem je ta
hudobna kača oz. hudič po vsem svetu enako sovražil, preganjal, lo-
vil in moril apostole in pobožne kristjane, in sicer po neverujočih
Judih in poganih, a tudi lažnih kristjanih. In še zdaj povsod tako
počne, in bo še naprej počel, vse do poslednjega dneva. (Trubar, 1557/
1986: i1a)
Iz teh odlomkov bi že lahko sklepali, da se za Trubarja ljudje ne
delijo na pogane, Jude in kristjane, temveč na verujoče (pogane, Jude
in kristjane) ter neverujoče (pogane, Jude in kristjane), k čemur se
bomo še vrnili. Zaenkrat ostanimo pri poudarku, da kot verujoče
opredeli tiste, ki zaupajo Božji obljubi Odrešenika, ki bo zadostil za
njihovo lastno nepokornost Bogu:
Ta evangelijska pridiga pa v Adamovem času ni takoj zamrla, saj
jo je Adam naprej širil in razglašal. On je o tej prvotni Božji obljubi,
da nam hoče v odrešenje dati svojega Sina, pridigal svojim otrokom
in vnukom, z njo je sebe in svoje tolažil v vseh nadlogah, in takšno
vero je potrjeval z žrtvenimi daritvami. Enako so se s pridigo o
obljubljenem Kristusu ohranjevali in tolažili stari očaki, ki so živeli
pred potopom in Noe s svojo družino. 363 let po potopu pa je Bog
svojo obljubo glede svojega Sina – da mora zavoljo nas postati človek
– ponovil Abrahamu, ki mu je med drugim dejal: V tvojem semenu
bodo blagoslovljena vsa ljudstva na zemlji (1Mz 22,18), kakor bi Bog
hotel reči, moj Sin bo iz tvojega rodu in tvoje krvi privzel človeškost,
99
oz. gospostvo, kot tudi greh, nadloge, stiske, bolezni, smrt in pekel«
(h4a), peta pa je Kristus v svoji človeškosti, skupaj z vsemi, ki verujejo
evangeliju (pa tudi sam evangelij). »Zato hudič vedno in povsod grize
s svojimi zobmi, pika z jezikom in pljuva svoj strup naokrog, kjerkoli
se Kristusov evangelij prav(ilno) in razumljivo pridiga, kjerkoli se mu
verjame /…/« (h4b–i1a), pravi Trubar in nadaljuje:
On je povzročil, da je Kajn, ki ni veroval, ubil svojega brata, ki je
veroval. On je povzročil, da so stari pobožni /brumni/ očaki – Noe,
Abraham, Izak, Jakob, Jožef, Mojzes, David in vsi preroki – morali na
svetu toliko pretrpeti od hudobnih. In le katere hudobije in nesreče
ni povzročil, ko je sam Jezus kot človek hodil po svetu?! On je dvignil
judovske menihe, farizeje, duhovnike, pismouke, doktorje in škofe,
in povzročil, da so Jezusu in njegovemu nauku vedno in povsod
nasprotovali, dokler ga niso spravili na križ in v smrt. In potem je ta
hudobna kača oz. hudič po vsem svetu enako sovražil, preganjal, lo-
vil in moril apostole in pobožne kristjane, in sicer po neverujočih
Judih in poganih, a tudi lažnih kristjanih. In še zdaj povsod tako
počne, in bo še naprej počel, vse do poslednjega dneva. (Trubar, 1557/
1986: i1a)
Iz teh odlomkov bi že lahko sklepali, da se za Trubarja ljudje ne
delijo na pogane, Jude in kristjane, temveč na verujoče (pogane, Jude
in kristjane) ter neverujoče (pogane, Jude in kristjane), k čemur se
bomo še vrnili. Zaenkrat ostanimo pri poudarku, da kot verujoče
opredeli tiste, ki zaupajo Božji obljubi Odrešenika, ki bo zadostil za
njihovo lastno nepokornost Bogu:
Ta evangelijska pridiga pa v Adamovem času ni takoj zamrla, saj
jo je Adam naprej širil in razglašal. On je o tej prvotni Božji obljubi,
da nam hoče v odrešenje dati svojega Sina, pridigal svojim otrokom
in vnukom, z njo je sebe in svoje tolažil v vseh nadlogah, in takšno
vero je potrjeval z žrtvenimi daritvami. Enako so se s pridigo o
obljubljenem Kristusu ohranjevali in tolažili stari očaki, ki so živeli
pred potopom in Noe s svojo družino. 363 let po potopu pa je Bog
svojo obljubo glede svojega Sina – da mora zavoljo nas postati človek
– ponovil Abrahamu, ki mu je med drugim dejal: V tvojem semenu
bodo blagoslovljena vsa ljudstva na zemlji (1Mz 22,18), kakor bi Bog
hotel reči, moj Sin bo iz tvojega rodu in tvoje krvi privzel človeškost,
99
